V.O.+

V svoji najnovejši predstavi V.O.+ vodilni španski koreograf in plesalec Cesc Gelabert izvede tri izvirne nove sole in posebej za to predstavo tudi ponovno interpretira nekatera stara dela. Pogled v preteklost, ki gleda v prihodnost. Gelabert, eden najvplivnejših španskih koreografov in plesalcev, se tako vrača v osrčje, v jedro, v točko preloma svoje ustvarjalnosti, v bistvo svojega giba in svoje prezence. Katalonski umetnik v zlati dobi svoje kariere!

Gelabert črpa iz preteklih izkušenj oziroma programov, kot je Un día con el público (Dan z občinstvom) in pospremi dela s kratkimi komentarji – referencami iz del, osebnimi opažanji, pojasnili o pomenu koreografij, splošnimi idejami o plesu, anekdotami in spontanimi komentarji.

Predstava vključuje njegova starejša dela, med katerimi so Preludis (2002), Al Capone (1982), z glasbo The Prince Buster All Stars, Lágrimas Negras (Black Tears, 2003), z glasbo Miguela Matamorosa, Fanny Valentine iz 2005, z glasbo Richarda Rodgersa in Lorenza Harta, in druga – odvisno od dneva in okoliščin.

V.O.+1 je uvod in fantazija, v kateri kostumi igrajo ključno vlogo in spodbudijo preobrazbo.

V.O.+2 je potovanje skozi različne vrste giba in interpretacije. Če rečemo, da smo tam, kamor nas popelje domišljija, ta solo odraža, kako en sam plesalčev gib lahko v gledalcu proizvede podobo ali zaznavo. Kako to, da plesalčev gib lahko poraja prav določene občutke?

V V.O.+3 se Gelabert poklanja koreografu Gerhardu Bohnerju, čigar dela je plesal po vsem svetu. Poleg suite, ki jo je napisal Borja Ramos, ta solo vključuje Bachove kompozicije.


Cesc Gelabert
Cesc Gelabert je vsestranski umetnik, ki je pomembno prispeval k oblikovanju plesne kulture v Španiji. Gelabert se je rodil v Barceloni (Katalonija, Španija). Plesati je začel 1969, ko se je pridružil skupini Ane Maleras. Študiral je jazz ter sodobne in druge tehnike. Leta 1972 je ustvaril prvo koreografijo, ki ji je sledil prvi solo Accio (1973) v sodelovanju z umetnikom Fredericom Amatom.
Po vrnitvi v Barcelono je osnoval svojo prvo plesno skupino, katere debitantska produkcija Ver-estiu-altumne-ivern-1 je bila premierno predstavljena leta 1976 v Teatre Lliure. Dve leti pozneje se je odpravil v New York. Njegov solo My Old Corduroy Suit, ki ga je predstavil v newjorškem gledališču The Kitchen, ga je trdno umestil v tamkajšnjo kulturno sceno.
Leta 1980 je po vrnitvi v Barcelono začel sodelovati s plesalko Lydio Azzopardi, s katero je nastopal po Španiji, Franciji in Italiji. Leta 1985 sta Gelabert in Azzopardijeva v Barceloni osnovala plesno skupino Gelabert Azzopardi companyia de dansa in predstavila prvo plesno produkcijo za veliki oder, Desfigurat. Po večletnem sodelovanju s Teatre Lliure de Barcelona je skupina tam dobila domači oder (do leta 2012). Na odru Lliura je skupina leta 1987 in 1988 predstavila Verdijev Requiem in Belmonte (na glasbo Carlos Santosa), deli, ki sta za špansko plesno zgodovino postali emblematični. Skupina, ki je do leta 2003 imela korezidenco tudi v berlinskem gledališču Hebbel, pa se je predstavljala na obsežnih turnejah po Španiji in največjih festivalih po Evropi, v Ameriki in Aziji.

Cesc Gelabert je razvil idiom, ki je bil tesno povezan z njegovim osebnim slogom in z močno prezenco mednarodno nastopajočega solista. Z razširitvijo skupine je njegov koreografski jezik postal bolj homogen. Obenem s koreografiranjem za skupino, za katero je ustvaril več kot 25 del, pa je Gelabert še naprej ustvarjal plesne sole zase in pri tem sodeloval z umetniki z vseh področij. V dolgem obdobju, ki ga je Gelabert preživel med Barcelono in Berlinom, je odkril dela nemškega koreografa Gerharda Bohnerja, prav tako izvajalca solističnih plesnih del. Po Bohnerjevi smrti je obnovil njegovi solo deli Im Goldenen Schnitt I /II, nepozabna kombinacija Bohnerjeve koreografije in njegove interpretacije pa je osvojila kritike in občinstva na največjih mednarodnih festivalih. Z Bohnerjevim solom Schwarz Weiss Zeigen, ki ga je obnovil leta 2010, še vedno nastopa mednarodno.
Cesc Gelabert je za Mihaila Barišnikova koreografiral solo In a Landscape, koreografiral pa je tudi za Davida Hughesa, Balletto di Toscana, Tanztheater Komische Oper, Ballet Gulbenkian in Larumbe Danza. Med številnimi umetniki, s katerimi je sodeloval je pri različnih produkcijah, so Fabià Puigserver, Núria Espert, Jorge Lavelli, Montserrat Caballé, Milva, Gerardo Vera, Pilar Miró, Lluis Pasqual, Emilio Sagi, Carles Santos, Frederic Amat, Mario Gas, Julia Migenes Johnson, José Maria Sánchez-Verdú, Kanjuro VII, Lorenzo Mariani in Giancarlos del Monaco.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Premiera
Teatre Lliure Montjuïc, 24. maj 2012


Sodelujoči

koreografija in ples
Cesc Gelabert

kostumi
Lydia Azzopardi

izvirna glasba za predstavo
Borja Ramos

uporabljena glasbena dela
Frederic Mompou, Prince Buster All Stars, Miguel Matamoros, Richard Rodgers - Lorenz Hart, J.S. Bach

glasbena izvedba
Ensemble Kuraia

oblikovanje svetlobe
Cesc Gelabert, Conxa Pons

asistenta koreografa
Toni Jodar, Sarah Taylor

tehnični direktor
Conxa Pons

producentka
Maria Rosas

produkcija
Gelabert Azzopardi companyia de dansa

koproducenti
Teatre Lliure, Barcelona / Gelabert Azzopardi

V sodelovanju s Conservatorio de Música Juan Crisóstomo de Arriaga Musika Kontserbatorioa i Ensemble Kuraia, in s podporo Institut Municipal d’Acció Cultural de Mataró.