Sokol! Kovača in Janše 15. 10. še v Pragi

Po odmevnem nastopu na največjem slovaškem gledališkem festivalu Divadelna Nitra konec septembra (28. 9.), bosta Iztok Kovač in Janez Janša svoj kritiško izvrstno ocenjeni plesni performans z naslovom Sokol! 15. oktobra, ob 19:30 uprizorila še v Pragi v okviru festivala 4+4 Days in Motion, in sicer v gledališču Archa.

19. mednarodni festival sodobnih umetnosti 4+4 Days in Motion med 10. in 18. oktobrom poteka na več prizoriščih v Pragi. Festival predstavlja sodobna, moderna, provokativna gledališka in plesna dela ter vizualno umetnost ter razprave. Med letošnjimi dogodki festivala bodo predstave plesnih in gledaliških skupin iz Avstrije, Belgije, Izraela, Norveške, ZDA in drugih držav, ki bodo uprizorjene v gledališčih Alta Studio, Ponec in Národní třída, umetniški projekti pa bodo potekali tudi zunaj tradicionanih gledališč.


Podrobneje o festivalu: http://www.ctyridny.cz/en/festival-2014/festival-2014

O predstavi

"Izvirna koreografija je čudovit izgovor za praznovanje plesa in za to, da zopet stojita na odru. Kje sta ustvarjalca danes in kako je videti današnja umetniška scena? Iztok Kovač je tudi pri petdesetih gibljiv in hiter, Janez Janša pa enako igriv in poln presenečenj, kot je bil nekoč. "
(Maja Hriešik, Divadelna Nitra)

»Ustvarjalna in življenjska kilometrina Kovača, Janše in vseh prisotnih v projektu Sokol! je fascinantna, osupljiva. Pripeljala ju je do predstave, ki je preprosto ne smete zamuditi.«
(Jedrt Jež Furlan, Dnevnikov Objektiv )

»Obnovljeni solo Kako sem ujel Sokola je koreografija spominov in spoznanj, je duhovit performans plesa, igre in diskusij o teoriji ter praksi sodobnega plesa ...«
Daliborka Podboj, portal Paradplesa.si)



Maja Hriešik
Programska brošura Festivala Divadelna Nitra (26. 9. – 1. 10. 2014), str. 33-34.

Koreograf Iztok Kovač, ustanovitelj pomembnega plesnega ansambla EnKnapGroup iz Ljubljane, ter direktor, gledališki teoretik in performer Janez Janša, se zdaj, pri svojih petdesetih, vračata v kultni solo Kako sem ujel Sokola iz leta 1991. Nemogoče je stopiti v isto reko, in tega niti ne poskušata. Originalni solo je zgolj okvir za njune sedanje ideje o umetnosti in staranju, in temelj za njuno iskreno pričevanje o človeških mejah. Izvirna koreografija je čudovit izgovor za praznovanje plesa in za to, da zopet stojita na odru. Za perfekcionista Kovača, ki telo razume kot močen in spreten stroj, to ni lahko. Bori se in se skozi koreografijo sooča s produkcijo iz svoje mladosti, ter tudi z Janšo, ki mu nasprotuje. Janša je tisti, ki Kovača spet nagovori k plesu, k preverjanju omejujočega prepričanja, da staranje za plesalca neizogibno pomeni zaton umetniške kariere.

Toda na odru nista utrujena in razočarana moška. Njune telesne pripravljenosti tudi danes ni mogoče spregledati. Toda še dragocenejše je njuno igrivo soočenje z lastno preteklostjo, oziroma, natančneje, z njunimi preteklimi ideali.
Njuno nepretrgano podajanje replik drug drugemu poteka v prijaznem in kulturnem tonu; vprašanja o preteklosti in prihodnosti zastavljata brezskrbno in očarljivo provokativno, kot dva prijatelja, ki se zbadata. Poigravata se z relativnostjo svojih menj in predstav o tem, zakaj danes potrebujemo plesno umetnost. Pod vprašaj postavljata tako svoje odlike kot pretekle ambicije. Zapeljiva, a večinoma igriva slikovita pripoved je dinamična ne le zaradi njunih nasprotujočih si mnenj, pač pa tudi zaradi različnih umetniških usmeritev in različnih temperamentov.

S plesnim solom, zaradi katerega je slovenska plesna umetnost postala prepoznavna v tujini, se vračata v začetke, ki so oblikovali neodvisno plesno sceno v Sloveniji po padcu socializma in razpadu nekdanje federativne Jugoslavije. Tako je njuna opredelitev samih sebe tedaj in danes večplastna. Sodobni ples, ki kot žanr utira novo smer, osvobojen pritiskov tradicije in starih plesnih tehnik, zdaj opredeljuje sam sebe. Novo nastali narod išče svojo identiteto in svoje mesto znotraj širše celote – Evrope – ter tudi neodvisnost. In mladi umetnik leti k nečemu, v čimer vidi obljubo popolne svobode. Vsaka samoopredelitev ima skupen vidik – željo po neomejevanju in po prostoru, v katerem bi lahko prikazal svoje prednosti, tako kot sokol.

Skoraj četrt stoletja je minilo od premiere Kako sem ujel Sokola. Kje sta ustvarjalca danes in kako je videti današnja umetniška scena? Iztok Kovač je tudi pri petdesetih gibljiv in hiter, Janez Janša pa enako igriv in poln presenečenj, kot je bil nekoč. Oba sta spoznala tako lastne omejitve kot tudi omejitve lokalne umetniške scene. Nekaj teh omejitev sta pričakovala od vsega začetka, in sta jih v začetku 90. že preroško napovedala. Marsikaj, kar sta pozneje odkrila, se je izkazalo kot navdihujoče za bodoče ustvarjanje. In prav s to zavestjo ponovno vstopata v staro obliko, ki jo kroijo potrebe po spontani, morda celo naivni mladostniški umetniški eksploziji. Izkušnja pleše z roko v roki z mladostno energijo.

Sta lepota in agilnost človeškega giba, ki so ju so naši dedje gojili v okviru telovadnih klubov Sokol, nepovratno izginili, medtem ko je družba še vedno obsedena s predstavami o zmogljivem, zdravem in občudovanja vrednem telesu? Sokol! je nikoli končano prizadevanje k popolnosti, vztrajanje v gibanju in trud, da se gibanje nikoli ne bi ustavilo.

Arhiv novic