Plesna predstava Neskončna je srečanje dveh Kovačevih zgodnjih koreografij sola Kako sem ujel Sokola , za katerega je prejel prestižno londonsko nagrado za ples revije Time Out, in predstave Struna in Želo – prvi dotik iz leta 1996 z nepozabnim godalnim kvartetom Borisa Kovača. Obe deli sta na novo zasnovani in koreografsko nadgrajeni za dvanajstčlanski ansambel južnokorejske plesne skupine LDP, sestavljene iz izbranih diplomantov najprestižnejše plesnoizobraževalne institucije v Južni Koreji.

Glavni navdih plesne predstave Neskončna in povezovalna točka obeh zgodnjih predstav je analiza strukture sonatne kot ciklične glasbene oblike, s poudarkom na Schubertovih dveh stavkih Nedokončane simfonije in pa nerezrešljiva nasprotja, ki od nekdaj poganjajo Kovačevo delo. Schubertovo Simfonijo Kovač obravnava sodobno in išče njeno “končnost” v lastni izkušnji 20. stoletja, v glasbi za godalni kvartet pa koreografski postopki v celoti izhajajo iz strukturnih značilnosti sonatne oblike in se prenašajo iz slišnega v vidni svet skozi edinstven koreografski jezik.

Koreografija se s kot britev ostrimi in natančnimi gibi azijskih plesalk in plesalcev prepleta v neskončno ponavljajoč odnos med nasprotji ter plesom in glasbo kot neizčrpnim virom Kovačevih odrskih raziskovanj.

Koncept in koreografija: Iztok Kovač

Plesalci: Chi-Young Jo, Dong-Kyu Kim, Hee-Sun Kim, Ki-Hun Kim, Pan-Sun Kim, Young-Jin Kim, Hye-Rin Lee, Min-Young Lee, Young-Woo Lee, Yoon-Ji Oh, Chang-Ho Shin

Glasba: Franz Schubert, Simfonija št. 8 (Nedokončana); Boris Kovač, avtorska glasba za godalni kvartet / Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc (po izvirnih zasnovah Mirana Šušteršiča in Andreja Hajdinjaka) / Kostumografija: Mi Na Yoo

Izvršna producentka: Jana Wilcoxen / Stiki z mediji: Karla Železnik

Produkcija: EN-KNAP / Koprodukcija: Cankarjev dom (Ljubljana, Slovenija), La Filature (Mulhouse, Francija)

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo