Iztok Kovač je koreograf in ustanovitelj En–Knap. Po mednarodnem uspehu svojega solističnega dela Kako sem ujel Sokola (1991) je postal ena ključnih osebnosti razvoja slovenskega sodobnega plesa. Ustanovil je En–Knap Group, prvi stalni ansambel sodobnega plesa v Sloveniji, danes pa je umetniški vodja En–Knap in Centra kulture Španski borci. Njegova dela že več kot tri desetletja gostujejo na mednarodnih odrih. Njegovo umetniško delovanje obsega tudi šest plesnih filmov, mednarodno pedagoško delo, gostujoče koreografije in režijo večjih nacionalnih dogodkov v Sloveniji. V času pandemije covida-19 je zasnoval projekt Stage360, v okviru katerega razvija plesna dela v virtualni resničnosti.
Ustvarjalce na Slovenskem preganja … sila teže! Živadinova v gravitacijo vabi nič, Gregorič svoje modele postavlja na glavo, Lošić teži k neskončnemu – Kovač in Podgoršek pa na najbolj presunljiv način priznata, zakaj bežita proč od tal: da bi bolje videla svet, iz katerega prihajata. Svet, v katerem je bila črna barva rudarske pleh-muzke, rdeča barva mamine najlonske srajce, bela pa barva sestrinih baletnih copatk.
Dom svobode ni le šifra sveta, kakor ga vidi naša generacija, ko se ozre nazaj – je tudi šifra prostorov svobode, ki jih skuša umetnik ustvariti, ko se hoče povzpeti nad banalnost vsakdana, razvneti domišljijo in odvezati telo. Vzravnati telo, ki visi s stene, je po svoji hereziji gesta, sorodna prhutanju ptice na vrhu orjaškega dimnika: adijo, Zemlja! A ptica ni več sama. Ima svojo jato črnic p(t)ičic, ki se v bežnem, razostrenem posnetku spojijo s črnimi pikami na kocki in črnimi pikicami na belem listu papirja. Naključje meta kocke, ujeto v Kovačev sistem, postane neubranljiva kombinacija, ki podira ne le teles, temveč tudi stene.