Iztok Kovač, Sašo Podgoršek

Dom svobode

31 min

#plesni filmi

2000

Ustvarjalce na Slovenskem preganja … sila teže! Živadinova v gravitacijo vabi nič, Gregorič svoje modele postavlja na glavo, Lošić teži k neskončnemu – Kovač in Podgoršek pa na najbolj presunljiv način priznata, zakaj bežita proč od tal: da bi bolje videla svet, iz katerega prihajata. Svet, v katerem je bila črna barva rudarske pleh-muzke, rdeča barva mamine najlonske srajce, bela pa barva sestrinih baletnih copatk. 

Dom svobode ni le šifra sveta, kakor ga vidi naša generacija, ko se ozre nazaj – je tudi šifra prostorov svobode, ki jih skuša umetnik ustvariti, ko se hoče povzpeti nad banalnost vsakdana, razvneti domišljijo in odvezati telo. Vzravnati telo, ki visi s stene, je po svoji hereziji gesta, sorodna prhutanju ptice na vrhu orjaškega dimnika: adijo, Zemlja! A ptica ni več sama. Ima svojo jato črnic p(t)ičic, ki se v bežnem, razostrenem posnetku spojijo s črnimi pikami na kocki in črnimi pikicami na belem listu papirja. Naključje meta kocke, ujeto v Kovačev sistem, postane neubranljiva kombinacija, ki podira ne le teles, temveč tudi stene.

Dom svobode 2
EN - KNAP
30
EN - KNAP
EN - KNAP
30A
Dom Svobode ples1 KORITNIK
DOM SVO8
DOM SVO3
DOM SVO2
14
5
←
→
←
→

Dom Svobode se je rodil iz Kobre in Fantoma. Botra sta bila Kurusawa in Bunnuel. Trbovlje so Galilejsko morje. Stene več niso navpične.

Sašo Podgoršek

Leta 1999 me je Iztok povabil k režiranju sekvence filma Dom svobode, v kateri se plesalci, viseči na vrveh, gibljejo pravokotno na skalno steno v višini 45 m. Sašo Podgoršek in njegova ekipa so sledili celotnemu razvoju projekta in so si za to zadnjo sekvenco želeli še drugačne perspektive. Stanovali smo v planinski koči in čakali na boljše vremenske razmere za snemanje: zdelo se je, da megla oziroma prej sami oblaki visijo na vrhovih črnih jelk.

Kraj — ki je bil zgodovinski kraj upora, zbirališče komunističnih partizanov — je ohranil zelo močno evokativnost. Kot da bi lahko moč te nostalgije dihali, tipali … zdelo se je, da je odziv plesalcev te generacije najboljši način za preprečevanje pokanja sveta, ki jim je neizogibno izginjal izpod nog, pognal iz vrtoglavih izzivov: kot je tisti, splezati na več sto metrov visok tovarniški dimnik, kot je tisti, plesati na gori in obrniti težnost za 90 stopinj.

Počasi se mi je vsilila ideja, naj ta prizor striktno posnamem v fiksnih planih, s katerimi bi pri montaži dobil največjo ritmično moč in prikazal dinamiko koreografij, zaradi katerih je En–Knap zaslovel po vsem svetu. Iztok, Maja in njuni sodelavci so iznašli zelo izvirno kombiniranje stroge zgradbe z improvizacijo, hitrostjo in dovršeno kompozicijo, nepredvidljivo sestavljeno iz sozvočij in kontrapunktov. Po tednu čakanja se je prikazalo sonce: potem se je moralo vse zgoditi zelo hitro — kot vedno pri filmu — v enem dnevu so plesalci več desetkrat splezali na svojo granitno steno, da bi lahko iz vseh kotov posneli njihovo gibanje. Ko so na skalovje padle sence, je bila sekvenca na traku; v vas smo se vrnili ravno ob pravem času, da so se lahko fantje vključili v gasilsko košarkarsko ekipo, ki je ta večer tam odigrala prijateljsko tekmo.

Thierry De Mey

biografije

Iztok Kovač je koreograf in ustanovitelj En–Knap. Po mednarodnem uspehu svojega solističnega dela Kako sem ujel Sokola (1991) je postal ena ključnih osebnosti razvoja slovenskega sodobnega plesa. Ustanovil je En–Knap Group, prvi stalni ansambel sodobnega plesa v Sloveniji, danes pa je umetniški vodja En–Knap in Centra kulture Španski borci. Njegova dela že več kot tri desetletja gostujejo na mednarodnih odrih. Njegovo umetniško delovanje obsega tudi šest plesnih filmov, mednarodno pedagoško delo, gostujoče koreografije in režijo večjih nacionalnih dogodkov v Sloveniji. V času pandemije covida-19 je zasnoval projekt Stage360, v okviru katerega razvija plesna dela v virtualni resničnosti.

Sašo Podgoršek je slovenski filmski režiser in vizualni umetnik, ki ustvarja na področju videospotov, dokumentarnega, plesnega in oglaševalskega filma ter celovečercev. Po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je mednarodno prepoznavnost dosegel z nagrajenim kratkim filmom But the Goat Survived (1991), ki je bil predvajan na festivalih po vsem svetu. Kot dolgoletni sodelavec umetnikov in kolektivov, med drugim Laibacha, Marka Peljhana in Iztoka Kovača, je razvil prepoznaven vizualni jezik, ki se gibko prepleta med filmom, glasbo in uprizoritveno umetnostjo. Režiral je več kot petdeset videospotov za nekatere najvidnejše glasbene ustvarjalce v regiji, njegovi filmi in videodela pa so prejeli številne domače in mednarodne nagrade. Njegovo delo zaznamujejo izrazita vizualna senzibilnost, poudarek na atmosferi in gibanju ter nenehen dialog s sodobnimi uprizoritvenimi umetnostmi.

kolofon

Koncept Iztok Kovač, Sašo Podgoršek

Koreografija Iztok Kovač

Režija Sašo Podgoršek

Avtorji in izvajalci Michael Ruegg, Jordi Cortes Molina, Mala Kline, Maja Delak, Jordi Casanovas Sempere, Ana Stegnar, Iztok Kovač, Aleš Hadalin

Izvirna glasba in oblikovanje zvoka Thierry De Mey

Direktor fotografije Sven Pepeonik

Montaža Vesna Nikolovska Krzicnik

Režija črno-bele sekvence Thierry De Mey

Montaža črno-bele sekvence in zvoka Rudi Maerten

Kostumografija Uroš Belantič

Scenografija Kovač–Podgoršek

Izvršni producent Valter Kobal

Odgovorni urednik TV-umetniških programov Jaroslav Skrusny

Posebni gostujoči nastop Delavska godba Trbovlje, dirigent Alojz Zupan; Ženski pevski zbor Društva upokojencev Trbovlje, zborovodkinja Nanda Guček; Baletni oddelek Glasbene šole Trbovlje, mentorica Rosana Mesojedec

Dodatno uporabljena glasba En–Knap Open ’96

Glasbeni session Od tukaj do zdaj, Bratko Bibič; Chanson de matin, Edward Elgar (priredba Johan de Meij); Pesem rudarskih otrok, Emil Adamič, Vlado Klemenčič; glasbeni session En–Knap Open ’96

Aranžmaji Krunoslav Levačić

Kompozicija in avdioprodukcija Studio Ritem, Hanna Preuss, Borut Berden

Sodelujoči glasbeniki Krunoslav Levačić, Žiga Golob, Bratko Bibič, Aleš Hadalin, Christopher Benstead, Andrej Guček, Mark Tompkins, Gyork Szakonyi, Laszlo Rokas, Ivo Rimc, Primož Oberžan, Boštjan Gradišek, Mitja Softič

Asistentka režije Andreja Rauch

Svetovanje Charo Calvo

Operater Steadicama Aleš Belak

Operater zračne kamere Marko Kostanjšek

Snemalci Simon Pintar, Aleš Belak, Sven Pepeonik, Sašo Podgoršek

Asistenta snemalcev Marko Kočevar, Andrej Heferle, Matjaž Koželj

Gaffer Sveto Makič

Tehniki osvetlitve Dejan Krulej, Veljko Kočič, Aleš Korenin

Snemalec zvoka Branko Atanaskovič

Boom operator Miran Komatar

Skripterka Tanja Likeb

Asistent scenografije Kristjan Klavčič

Varnost Vili Guček, Borut Kavzer

Maska Irena Mrhar, Nika Veger

Krojačica Ivi Grabnar

Fotografa Žiga Koritnik, Nejc Saje

Produkcijska koordinacija Marko Poeschl

Vodja lokacij Janez Kovač

Tehnična podpora VIBA FILM

Grafično oblikovanje J.E.S.U.S. AJAKS

Grafika Rasto Novakovič

Inženir filmske tehnologije Bojan Boštjančič

Laboratorij za 16-mm film TV Slovenija, Ljubljana

Laboratorij za 35-mm film Meuter Titra, Bruselj

Barvna korekcija Roger Vervoenen

Studio za tonsko miksanje Alea Jacta Post-Production, Bruselj

Tonski miks Franco Piscopo

Vodja postprodukcije Rudi Maerten – Toumouv Brussels

Posebna zahvala Občina Trbovlje, Rudarski dom Na Planini, Cementarna Trbovlje, Društvo Svoboda Trbovlje, Avtohiša Malgaj, Delavski dom Trbovlje, Radio Trbovlje, AMD Trbovlje, Računalniška trgovina Info Trbovlje, Galerija Kapelica, Kopališče Trbovlje, Arkadena, Arsmedia, Boris Vanderavoord, Nataša Kos, Eda Čufer, Andrej Želježič

 

Produkcija Zavod En–Knap 

Koprodukcija TV Slovenija

S podporo: Filmski sklad Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo