Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem »zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te., ki se je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov, izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledje. In če velja prav Barthesovo delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni« tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja neizrekljivega.

Rosana Hribar je bila štipendistka DanceWEB Europe Scholarship Programme residency za mlade profesionalne plesalce na Dunaju, diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani in magistrirala iz umetnosti giba na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer Umetnost giba. V zadnjih dveh desetletjih je kot plesalka in koreografinja sodelovala s skoraj vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi in gledališkimi režiserji ter sodobno plesnimi in baletnimi skupinami doma in v tujini. Za avtorsko delo je prejela Trdinovo nagrado mestne občine Novo mesto 2008 za pomembnejše trajne uspehe na področju sodobne plesne umetnosti, najvišjo nagrado za izjemne umetniške dosežke mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado 2011 ter najvišjo državno nagrado, Nagrado Prešernovega sklada 2015. V zadnjih letih še posebej izstopajo serije trans-žanrskega pas de deuxa, ki so gostovale širom sveta. Zanje je večkrat prejela nagrade na priznanih mednarodnih plesnih tekmovanjih v Hanovru, Ludwigshafnu in Beogradu in domači platformi Gibanica. Serije duetov so tudi trikratni prejemnik nagrade Povodni mož za najboljšo predstavo leta in plesni film 10 let, ki je med drugim tudi dobitnik nagrade Vesna za najboljši kratki film na festivalu slovenskega filma. Od leta 2016 deluje na AMEU - Akademiji za ples v Ljubljani kot docentka in vodja katedre za sodobni ples ter koordinatorka magistrskega programa. Od leta 2020 je pobudnica in predsednica Sekcije plesnih ustvarjalcev SPU pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev DSI.

Idejna zasnova in koreografija: Rosana Hribar / Soustvarjalke predstave in nastopajoče: Urša Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnković (ples), Barbara Krajnc Avdić (igra), Severa Gjurin (vokal) / Glasba: Severa Gjurin / Glasbena matrica: Časovne skice (Severa Gjurin in Borut Činč) / Dramaturgija: Andreja Kopač / Ideja za kostume: ustvarjalke predstave / Izvedba kostumov: Tea Mazaj / Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar Oblikovanje zvoka: Gal Škrjanec Skaberne / Besedilo v predstavi je prirejeno po knjigi Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza / Prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio): Irena Štaudohar

Produkcija: Zavod Flota / zanj producentka Ksenija Kaučič / Koprodukcija: Zavod EN-KNAP / zanj producentka Karmen Keržar

S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.
Premiera: 3. oktober 2022 na odru Španskih borcev v Ljubljani