Vrtoglavi ptič

Preden steče sleherna beseda, celo preden se sploh sproži misel o filmskem sodelovanju Iztoka Kovača in Saša Podgorška, sta tu dve podobi Kovača: vrtoglava stoja na eni nogi z rokami odročenimi v krila na samem vrhu trboveljskega dimnika (Vrtoglavi ptič) in pa strig z nogami v zrak odrinjenega telesa na navpični steni (Dom svobode). Obakrat ni čisto jasno, ali je vrv, s katero je pripet, tu zato, da bi ne omahnil v globino, ali morda zato, da bi čez rob kadra ne odfrlel v nebo. Ga vrv čuva pred silo teže ali varuje pred razrvanim (vz)gonom?

Sodobni ples, osredotočen na telo in prostor, predstavlja izoliran svet, svet formalnih in moralnih pravil, svet, ki ustvarja lastno, odmaknjeno izkušnjo. Tako kot svet rudarjev. V tem je njuna nezaustavljiva privlačnost. Oba sta nekakšni visokopoetski iluziji, v kateri se kamera zlahka zaljubi. Obema stvarnost in resničnost obstoja določajo pravila, ki prihajajo od zunaj. V primeru trboveljskih srečanj plesalcev in rudarjev je ta zunanjost kamera – instrument, ki dogodek postavlja v sodoben kontekst. Virtualnost svetov, ki lahko bivata le v svoji fizični realnosti, se s pomočjo instrumenta resnične iluzije poveže v poetsko strukturo – naprave, ki ima moč simulirati čas. Z njeno pomočjo svet sodobnega plesa pridobi dimenzijo preteklosti, zgodovinskosti in svoj subjektivni spomin, svet rudarjev pa nasprotno: iz brezčasnosti rova vere in upanja vstopi v sedanjost, aktualnost, objektivnost.

Spoj je vrtoglav, omamen, odtujen – tako kot pogledi, nasmehi in komentarji rudarjev, ki opazujejo nastop plesalcev v hali, v kateri se življenje še vedno odvija. Pravzaprav je to življenje zgolj njihova prisotnost; ambient je že zapuščen, izpraznjen, zgodovinsko presežen. Tako kot gibi plesalcev, ki v trenutku počitka in sprostitve rudarjev, kot obsedeni izživljajo svoj urbani stres na tleh, na betonu, ki ni njihov, na neobstoječih tleh. Tako kot podoba golega ženskega telesa, ki se tušira v ambientu moške intime, v spoju s podobo množice golih rudarjev, ki se umivajo po napornem delu. Realnost misli, vizij, želja. Dva svetova, ki čutita obojestransko prisotnost, vendar se v resnici ne moreta videti, dotakniti. Skozi kamero gledamo to vrtoglavo nezmožnost, ki se v iskanju nove, še bolj vrtoglave plesne površine, tal, realnosti, časa, kondenziranega v trenutek, povzpne na 360 metrov visok dimnik trboveljske Termoelektrarne. Pol človek, pol ptica, ki nosi v sebi letenje, pa vendar ne more zares poleteti.