Ustavite pogoltne kapitaliste! Denar ljudem, ne bankam! Slogani z današnjih transparentov so se nanje naselili že leta 1968. Takrat se je svet razburkal, dvignili so se valovi množic in odplaknili zatohlo, prašno in krivično. A očitno ne daleč stran. Spet smo na istih barikadah, pred enakimi ovirami, v sorodnem boju. A tako drugačnem – drug svet, enak problem. Kako se upreti? Kaj lahko spremenimo? Širše tematsko izhodišče plesne predstave ’68 – diptiha slovenskega koreografskega tandema Rosana Hribar in Gregor Luštek ter madžarsko-slovaškega avtorja Csabe Molnárja (po konceptu Iztoka Kovača) – je revolucionarno leto 1968 s svojo svetovno eskalacijo družbenih konfliktov ter uporom proti kapitalistom, birokratskim elitam, politični represiji in vojski.

V 1950. in 60. letih je vojna v Alžiru mobilizirala državljanske proteste, predvsem v Franciji, val protestov in boja za državljanske pravice pa se je razširil tudi na ZDA. Najprej se je manifestiral kot boj za rasne in človekove pravice ter enakost temnopoltih prebivalcev. Val protestov v 1960. letih, ki je nato zajel cel svet, je dobil svojo bazo v kulturniških, umetniških, univerzitetnih in študentskih krogih. Zahtevane so bile socialne in človekove pravice, enakopravnost spolov, boj proti imperialističnim vojnam (ZDA, Velika Britanija in Francija), diktaturam (JAR) in kolonializmu v svetu, prav tako pa tudi proti blokovski delitvi in problemih na Češkoslovaškem, v Grčiji in glede Palestinsko-Izraelskega vprašanja. Šlo je za obliko razrednega boja, ki je zahteval ukinitev razredne družbe, boljše pogoje življenja, dela, več pravic in navsezadnje več svobode.

Za temi revolucionarnimi protesti in zahtevami, ki jih je oblikovala (kolektivna) kritična misel, so bili realni problemi, ki so izhajali iz ekonomske in družbene organizacije družbe v 1960. letih. Družba je bila protestantsko puritanska, konservativna glede seksualnosti, umetniških ekscesov in kulturne produkcije. S kulturno revolucijo so ljudje izbojevali na videz velike spremembe glede seksualnosti, telesa, religije ... Na družbeni ravni so si izborili človekove pravice (temelj današnjih človekovih pravic), izborili so si večjo socialno varnost (današnja socialna družba, ki izginja), delavske pravice in delovni čas, ženske so prvič dobile možnost enakopravne uveljavitve. Prišlo je tudi do sprememb na politični ravni: dosedanji konzervativni liberalizem in korporativizem je zamenjala neoliberalna ideologija.

Čeprav so se politične elite zamajale, se niso zrušile, zaradi česar je prišlo do eskalacije radikalnih skupin, tako levičarskih kot desničarskih, ki so s terorjem želele spremeniti svet.

***

’68 pod taktirko treh prodornih koreografov mlajše generacije v angažiranem nastopu mladega mednarodnega plesnega ansambla EnKnapGroup tematizira, reaktualizira in rekontekstualizira te teme v sodobnosti. Ponuja možne odgovore, spletene s sodobnim svetom, in niza nova vprašanja.

Ostro, odločno, uporno. Ni manifesta, je pa dramaturgija upora!

Oslobodođenjem ljubavi i
oslobođenjem rada
stvoričemo društvo
radničkog samoupravljanja.

»Nikoli ne bomo ničesar spremenili. Samo plešemo lahko.« Koreografski del Rosane Hribar in Gregorja Luštka temelji na upornem, skoraj nihilističnem premisleku in zamiku: da je iskreno politično samo osebno (politično), da je iskrena pozicija ustvarjalca lahko zgolj to – iskrena in ne-tezna, narativna, aktivistična. V ospredje sekvenc tako postavljata plesalce, natančneje preplet koreograf(a)-plesalci. »To je naše delo. To je naš ples. Tukaj bomo vztrajali.«

Okus revolucije, upor avtoritetam, vonj barikad in trušč tisočglavih množic se v njunem delu preslikavajo v izstop(anje) in (so)delovanje posameznika na odru, »res v odnos, da res plešeš z nekom in ne za nekoga«; v gestalt prenos občega v partikularno. A prav ta cokla lahko mehanizem upora zaustavi v škripanje od-pora; ne resignacije, temveč podpisovanja in pripisovanja: ne pomenov, pač pa počutij.

Predznaka krivde in užitka, s katerima se sodobnik projicira na aktualna prebujanja množic, se v pričujočem odrskem delu kažeta intimno, v razgaljanju, v dopuščanju. V njunem delu ni manifesta, so pa manifestnost, prisotnost, sedanjskost. In so temeljna vprašanja, stara precej več kot 45 let, ki nas ločijo od naslovne pomladi narodov: vprašanja sebičnosti in vzajemnosti, vprašanja doslednosti in praktičnosti, vprašanja revolucije in zgodovine. Ni odgovorov. So vprašanja.

Slovaško-madžarski avtor Csaba Molnár se je premise lotil drugače. V predstavo poskuša zrcaliti dramaturgijo upora, vrvenje pred vrhuncem, ritem protesta. Po njegovem je revolucija namreč le končni rezultat dolgotrajnega procesa, ki jo predhaja in ki običajno ni zaznan. Slike in podobe, ki jih je našel, prevaja v fizičnost plesalcev. Razpršen po svetu (Madžarska – Slovaška – Belgija – Italija) se Molnár tematike loteva intimno, prevaja pa jo v javno: v analizo dramaturgije upora, preneseno na dinamiko skupine, plesa in odra.

Manipulacija, nezadovoljstvo, nelagodje, zmeda, destruktivnost, vznemirjenje ... Molnár gledalcu ponuja slike, asociacije, ki pa niso politično determinirane oziroma so prepuščene svobodni interpretaciji. »O letu ’68 namreč ne moremo govoriti brez svobode – svobode gledalca!«

Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek sta v zadnjem desetletju in pol delala skoraj z vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi in vrsto sodobnih gledaliških režiserjev, hkrati pa ustvarila tudi serijo avtorskih projektov, ki so njun sodobni transžanrski pas de deux izpopolnili do svojevrstnega plesnega organizma. Nagrade na nekaterih najuglednejših mednarodnih plesnih tekmovanjih (med njimi 2. nagrada žirije in nagrado kritikov na Mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru, 2. nagrada na mednarodnem koreografskem tekmovanju v Ludwigshafnu za duet 10 let; 2. nagrada na 24. mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru za Duet 012, Župančičeva nagrada 2011 idr.) so afirmirale njuno plesno dovršenost, ki jo plesalca v Ljubljani gradita in vzdržujeta v mednarodno neprimerljivih pogojih.

Slovaški koreograf in plesalec madžarskega porekla, Csaba Molnár je ustanovni član umetniškega kolektiva BLOOM!, eklektičnega kolektiva madžarskih, španskih in italijanskih plesnih umetnikov. Molnár svoje koreografsko delo razvija samostojno in znotraj kolektiva. Sodeluje tudi z madžarsko plesno skupino Hodworks, ki je pod koreografinjo Adrienn Hód usmerjena k radikalnemu pristopu k telesu in prostoru ter uporabi eksperimentalne glasbe. (Obe skupini, BLOOM! in Hodworks, smo že imeli priložnost videti tudi v Španskih borcih v okviru festivala Plesna Vesna). Molnár tudi redno poučuje na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti.

Koncept: Iztok Kovač
Ustvarjalci in izvajalci: EnKnapGroup (Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza)
 
»NI MANIFESTA«
Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek
Dramaturgija in video projekcija: Jure Novak / Glasba: Kuzle, Azra, Johann Strauss / Avtor glasbenih priredb: Drago Ivanuša / Oblikovanje svetlobe: Luka Curk / Kostumi: Valter Kobal / Izdelava kostumov: Katarina Škaper / Zahvala: Jernej Lorenci, Kuzle
 
»DRAMATURGIJA UPORA«
Koncept in režija: Csaba Molnár
Soustvarjalci giba: plesalci EnKnapGroup (Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza) / Svetovalka pri kreativnem procesu: Tanja Skok
Izbor glasbe: Csaba Molnár, Tanja Skok / Glasba: Bob Ostertag / Svetovalec za glasbo: Drago Ivanuša / Oblikovanje svetlobe: Luka Curk / Kostumi: Valter Kobal / Izdelava kostumov: Katarina Škaper
 
Besedili v gledališkem listu (Ni manifesta in Dramaturgija upora): Jure Novak / Fotografija: Miha Fras / Celostna podoba: nejaaka / Tehnična izvedba: Luka Curk, Hotimir Knific, Gal Škrjanec Skaberne,
Vodja vaj EnKnapGroup: Tanja Skok / Izvršni producentki: Karmen Keržar, Marjeta Lavrič
Umetniški vodja EnKnapGroup: Iztok Kovač
Produkcija: Zavod EN-KNAP / Koprodukcija: Pajek – Spider Expand!
 
Premiera: Španski borci, 27. september 2013 v okviru Festivala Pajek – Spider Expand!
Produkcija festivala Pajek: Pekinpah-Kink Kong
S podporo: Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS