Danes je v prepletu globalnih avtocest posameznik potopljen v povprečnost, njegova identiteta pa zabrisana z uniformiranostjo mehaničnega delovanja. Zdi se, da je čas, kot merilo za blizu in daleč, odnesel nanose tradicije in ga zanima le še kategorija hitrosti z roko v roki z ambicioznostjo. Toda nasprotja in napetosti v človeku še vedno rojevajo drugačnost in enkratnost, iščejo ekspresijo in svojo pot osvoboditve, si po svoje odgovarjajo na vprašanja in se obračajo h koreninam zgodovine in kulture.

V današnjem toku pričakovanj življenje zahteva, da si samo močan, da se v svoji žalosti skrivaš in žalost velja za negativno čustvo. Ritual žalovanja pa prinaša katarzo, je obred, s katerim so žalujoči sprostili tesnobo in si vzeli čas, da so izgubo preboleli. Vzemi si pravico do žalovanja.

Žalost in ljubezen sta si podobni v intenziteti, zelo sta si blizu, ljubezen velikokrat preskoči v žalost in ljubezen je tista, ki pomaga preboleti žalost. Žalost in ljubezen sta v odnosu, vzbujata močna čustva, te odpreta, razsekata in obe te lahko zasužnjita.

Ljubezen je ljubezen do brata, je dolžnost ohraniti izročilo družine, je vrednota, ki se danes izgublja, če hočeš, lahko kadarkoli izstopiš iz družine. Zahodna družba je besedo ljubezen skoncentrirala v samo en pojem, v čisti presežek. Ljubezen je v življenju najbolj pomembna. Pripoveduje svoje zgodbe in zgodbe časa.

Vedno lahko nosimo le eno masko. Ko jo nosimo na odru, se pozornost preusmeri iz obraza na roke, na telo, telo spregovori z gibom. Maska je prostor, kjer si zaprt. Da ti uteho, zakriva obraz, z njo se drugače predstavljaš. Z gibanjem lažje oddajaš energijo, človekova slepost je njegova lastna maska, zaradi družbe se skrivaš pod njo in se prilagajaš. Maska ima vlogo tujega. Z njo si nekaj, kar nisi. Človek dostikrat misli, da se pod masko skriva, v resnici pa se še bolj pokaže s tem, kakšno si je nadel, in kdaj. Maska je metafora - kaže in skriva. Maska je svoj svet.

Samomor kot splet okoliščin ... Mogoče je samomor način, kako ohraniti svojo vero. Ko enkrat umreš, ne moreš nikoli več umreti. Samomor te vleče nekam nazaj, da presežeš mejo.

Samomor je preveč dokončno, absolutno dejanje. Naj ti vedno ostane upanje!

Zbor je kompozicija, je pripovedni moment, ki narekuje dinamiko gibanja. Posameznik je kontrast zboru. Posameznik in zbor sta kot posebnež in ostali. V grški tragediji zbor prinaša širši pogled od posameznika, govori o zgodovini, vpleta bogove, znanje, videnje, posameznik v določenem trenutku izstopi iz zbora, zbor ga lahko podpira. Zbor je avtoriteta, ki svetuje, posamezniku pa prepusti odločitev.

Vsak človek je po svoje posebnež, ima svoj stil in izraz. Posebneži privlačijo. Si tisto, kar živiš in živi to, kar je v tebi. Štrliš, če si izven okvirov družbe in družba te potiska stran, hoče te držati na vajetih. S posebneži se je zanimivo družiti, prinesejo drugačno kvaliteto življenja. Gibanje v povprečnosti pomeni izgubiti čar življenja, doseganje ekstremov in mej človekovega preživetja.

6agon so Ana, Barbara, Bara, Nataša, Neda in Špela

Ples: Neda Hafner, Barbara Kanc, Bara Kolenc, Špela Medved, Ana Štefanec, Nataša Živkovič

Glasba: Sutek, Robert Normandeau, Ambient System 4 / Zvok: Damjan Delak / Scenografija: Marko Peljhan / Kostumografija, maska, risba in oblikovanje: Neda Hafner / Luč in izvedba scenografije: Jaka Šimenc / Besedila: Karla Železnik

Izvršna producentka: Marija Skodlar

Produkcija: EN-KNAP / Koprodukcija: SLKD Ptuj

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo