En–Knap & Maja Delak

6agon

#zgodnejša en–knap dela#koprodukcije

2001

V svetu nenehnih pritiskov se pričakuje, da ljudje ostajajo močni in svojo žalost skrivajo, kot da bi bila žalost negativno čustvo. Toda žalovanje prinaša katarzo. Je obred, skozi katerega človek sprošča svojo bolečino in si vzame čas, da se sooči z izgubo. Pravica do žalovanja! 6agon so Ana, Barbara, Bara, Nataša, Neda in Špela.

6 AGON1 C

Žalost in ljubezen sta si po intenzivnosti podobni in obstajata tesno druga ob drugi. Ljubezen se pogosto preobrazi v žalost, hkrati pa je prav ljubezen tista, ki nam pomaga, da jo presežemo. Obe vzbujata močna čustva: odpirata nas, segata globoko v nas in lahko postaneta tudi obliki zasužnjenosti.

Ljubezen je tudi ljubezen do bratov in sester, zavezanost ohranjanju družinskih tradicij in vrednot, ki v sodobnem času vse bolj izginjajo. V sodobni družbi lahko družino kadar koli zapustimo. Zahodna kultura je pomen ljubezni skrčila na eno samo predstavo, na obliko presežka. Ljubezen je postala najpomembnejša stvar v življenju. Pripoveduje svoje zgodbe, pa tudi zgodbe časa.

V vsakem trenutku lahko nosimo le eno masko. Na odru maska preusmeri pozornost z obraza na roke in telo; telo začne govoriti skozi gib. Maska je prostor zaprtosti. Ponuja udobje, skriva obraz in nam omogoča, da se predstavimo drugače. Skozi gib lažje prenašamo energijo. Človeška slepota je lastna maska; družbeni pritiski nas spodbujajo, da se skrijemo za njo in se prilagodimo. Maska vnaša občutek tujosti. Z njo postanemo nekaj, kar nismo. Pogosto verjamemo, da se lahko za masko skrijemo, vendar prav z izbiro določene maske v določenem trenutku o sebi razkrijemo še več. Maska je metafora: hkrati razkriva in prikriva. Maska je svet zase.

Ljubezen je tudi ljubezen do bratov in sester, zavezanost ohranjanju družinskih tradicij in vrednot, ki v sodobnem času vse bolj izginjajo. V sodobni družbi lahko družino kadar koli zapustimo. Zahodna kultura je pomen ljubezni skrčila na eno samo predstavo, na obliko presežka. Ljubezen je postala najpomembnejša stvar v življenju. Pripoveduje svoje zgodbe, pa tudi zgodbe časa. V vsakem trenutku lahko nosimo le eno masko. Na odru maska preusmeri pozornost z obraza na roke in telo; telo začne govoriti skozi gib. Maska je prostor zaprtosti. Ponuja udobje, skriva obraz in nam omogoča, da se predstavimo drugače. Skozi gib lažje prenašamo energijo. Človeška slepota je lastna maska; družbeni pritiski nas spodbujajo, da se skrijemo za njo in se prilagodimo. Maska vnaša občutek tujosti. Z njo postanemo nekaj, kar nismo. Pogosto verjamemo, da se lahko za masko skrijemo, vendar prav z izbiro določene maske v določenem trenutku o sebi razkrijemo še več. Maska je metafora: hkrati razkriva in prikriva. Maska je svet zase.

Samomor je presečišče okoliščin. Morda je način, kako ohraniti svojo vero. Ko umreš enkrat, ne moreš umreti še enkrat. Samomor človeka potegne nazaj, onkraj določene meje. Je dejanje, ki je dokončno in nepovratno. Naj upanje vedno ostane. Zbor je kompozicijski in pripovedni element, ki oblikuje dinamiko gibanja. Posameznik stoji nasproti zboru. Njuno razmerje spominja na odnos med posameznim likom in kolektivom. V grški tragediji zbor ponuja širšo perspektivo od posameznika; govori o zgodovini, priklicuje bogove ter nosi védenje in vizijo. V določenih trenutkih se iz zbora izloči posameznik. Zbor ga lahko podpira, vendar odločitev na koncu prepusti njemu. Je avtoriteta, ki svetuje, ne ukazuje.

Vsak človek je na nek način edinstven lik, z lastnim slogom in načinom izražanja. Edinstveni značaji pritegnejo pozornost. Si to, kar živiš, zato živi tisto, kar je v tebi. Tisti, ki odstopajo od družbenih norm, izstopajo, družba pa jih pogosto poskuša znova spraviti v okvir. Toda prav ti posamezniki bogatijo življenje z drugačnimi lastnostmi in pogledi. Če ostajamo zgolj v območju povprečja, izgubimo del čarobnosti življenja in možnost, da dosežemo meje in skrajnosti človeške izkušnje.

biografije

Maja Delak je koreografinja in plesalka. Sodobni ples je študirala na CNDC L’Esquisse v Angersu v Franciji ter se udeležila številnih plesnih seminarjev pod vodstvom mednarodno priznanih pedagogov. Med letoma 1993 in 2002 je bila članica mednarodne plesne skupine En–Knap, sodelovala pa je tudi pri oblikovanju in vodenju programa srednješolskega izobraževanja za sodobni ples na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. V svojem koreografskem opusu je Maja Delak prehodila številne različne svetove, ki se kljub raznolikosti tem in ustvarjalnih pristopov stekajo v prepoznavno avtorsko plesno in performativno poetiko. S svojim delom vse jasneje opredeljuje in preizprašuje metodologije sodobne umetnosti in plesa. Leta 2006 je ustanovila zavod EMANAT, s katerim si prizadeva za uveljavljanje sodobnega plesa tako s produkcijo predstav kot z založniškim programom (zbirka Transitions) in izobraževanjem v okviru različnih raziskovalnih in izobraževalnih projektov. Leta 2010 je prejela nagrado Prešernovega sklada, najvišje državno priznanje za umetniške dosežke v Republiki Sloveniji.

kolofon

Izvajalke Neda Hafner, Barbara Kanc, Bara Kolenc, Špela Medved, Ana Štefanec, Nataša Živkovič

Glasba Sutek, Robert Normandeau, Ambient System 4

Zvok Damjan Delak

Scenografija Marko Peljhan

Kostumografija, maska, risba in oblikovanje Neda Hafner

Oblikovanje svetlobe in scenografije Jaka Šimenc

Besedilo Karla Železnik

Izvršna producentka Marija Skodlar

 

Produkcija En–Knap

Koprodukcija SLKD Ptuj

S podporo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost