Po stoletju osvobajanja, preizpraševanja in pokvirjanja ospoljenega telesa, norm in vlog ter lepote – natančneje, ženskosti, ne glede na spol – se zdi, da kulturo še vedno preganja koncept ‘milosti’. Ta visoki, minljivi ideal ‘ravno pravega’ videza, drže in obleke, tiste popolne mere, proporca, odtenka in teksture, s katerim je buržoazno 19. stoletje ‘počastilo’ zgodovino, dosegljiv le v sublimnem marmornatem kiparstvu neoklasicizma. Zaobračanje in razgrajevanje vlog in norm je eden od načinov ponovne konceptualizacije ‘milosti’, a kaj če obstaja neko drugo, radikalnejše orodje, s katerim telo slečemo ne le spola, temveč popolnosti? Človečnost humorja.
Gracije (2018) so navdihnile Tri gracije (1812-1817), kip Antonia Canove. Delo črpa iz mitologije. Zevsove tri hčere – Evfrozina, Aglaja in Talija, izžarevajo radost, sijaj in blaginjo. Tri moške figure stopijo na oder v prostoru in času, razpetim med človeškim in abstraktnim: prostor, kjer se srečata moškost in ženskost, brez vlog, in plešeta v ritmu same narave. Trem izvajalcem se pridruži koreografinja Silvia Gribaudi, ki se rada opredeljuje kot ‘avtorica telesa’. Njena poetika nepopolnosti povzdigne v umetniško obliko z neposrednim, krutim in empatičnim komičnim slogom, ki prestopa meje plesa, gledališča in uprizoritvenih umetnosti.
Večkrat nagrajena italijanska koreografinja Silvia Gribaudi je turnejo po naših krajih pričela septembra z nastopom na Fronti, festivalu sodobnega plesa v Prekmurju. Po nastopu v Španskih borcih, kamor smo jo En–Knap povabili v sodelovanju s Kino Šiška, nadaljuje pot v partnersko institucijo v sklopu mreže Pan-Adria, Hrvatski kulturni dom na Sušku v Rijeki (HR)