Telesa brez organov. Oprosti še enkrat, Deleuze. Podoba prikliče anatomijo, a gre za avtonomijo. Predstavljajte si telo, njegove dele in pripomočke, njihovo gibanje, ki se razgrajujejo in razpostavljajo, opravljajo funkcije onkraj njihove običajne funkcionalnosti. Funkcije odgovarjajo le same sebi. Telo, njegovi deli in pripomočki, njihovo gibanje postanejo predmeti (plesa), predmeti postajanja, in uporabljajo predmete, pripomočke, da postanejo predmeti (plesa), predmeti postajanja. Telo, njegovi deli in pripomočki, njihovo gibanje zaživijo svoje življenje, postanejo svet sam na sebi in zase. To “popredmetenje” ni odtujitev, je vršilskost, strašljivo delovanje na daljavo. Svoboda potenciala, svoboda brez limite. Neskončna igra, igra kot cilj. Senzibilnost, več kot smisel. Presežek. To “popredmetenje” ni posnemanje, igra z ničelno vsoto, je avtonomija. Če že, je obratno posnemanje; življenje je umetnost, predmet je ples. Je kdo rekel “camp”? “Ludilo”.

Mojstrovina za šest plesalcev (2023), ki se odvija skozi serijo vinjet – zgleduje se po filozofiji Bauhausa in Triadnem baletu – raziskuje načine, kako se telo znebi kulturnih simbolov in družbenih pomenov, ki se nanj preslikajo skozi čas. Z uporabo predmetov kot kostumov, ki ovirajo gibanje in mu dajejo mehanski pridih, telo v navalu funkcionalnih ovir preoblikuje svojo avtonomijo. Njegove funkcije drsijo med konkretnim in abstraktnim v koreografijo. Vsako telo je samosvoja mojstrovina, ki vznika iz prepletenosti jaza in okolja. S prilagajanjem telesa, z njegovim “popredmetenjem” in njegovo razširitvijo v prostor in okolico, s podrejanjem in potapljanjem telesa se pojavita paradoksalna svoboda in avtonomija – umetnosti in umetelnosti.

 

"Zamikanje razglednic iz skupnega nezavednega, okamenela stanja človeštva, trans, ki se umiri v ritem, brezbrižno zaporedje. Protibolečinske tablete, ki se zdrobijo v ples, vzvišena, dvojna osamljenost neprimerljivega. Neprekinjen naval nemira, ki zasužnjuje telo v njegovem obrednem teku."

Plesalka, učiteljica in koreografinja Emese Cuhorka je diplomirala na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti. Od leta 2007 sodeluje z Adrienn Hód, od leta 2009 pa je članica skupine Hodworks. Skupaj s Csabo Molnárom razvija umetniške rekontekstualizacije subkultur. Zanima jo eksperimentiranje s formami in formati performansa. Kot performerka in soustvarjalka je sodelovala pri šestih delih, ki so prejela nagrado Rudolfa Lábána. Za predstavo Morska sivka je prejela posebno nagrado madžarskih gledaliških kritikov. Dokumentarni film o vajah za to predstavo z naslovom Evforija bivanja je prejel glavno nagrado na filmskem festivalu v Locarnu in nagrado za človekove pravice na filmskem festivalu v Sarajevu.
 

Plesalec in koreograf Csaba Molnár se je profesionalno izobraževal na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti, plesno izobraževanje pa je zaključil na P.A.R.T.S. v Bruslju. Leta 2010 je postal član skupine Hodworks. Prizadeva si za skladnost radikalnih skrajnosti, zanima ga, kako lahko različni načini izražanja, ko so sopostavljeni, spremenijo najbolj zasebne pojave človeškega življenja v univerzalno in osvobajajočo gledališko izkušnjo. Je soustvarjalec osmih del, ki so prejela nagrado Rudolfa Lábána.