Če obstaja en koncept, ki se ujema s ‘civilizacijo’, je to gotovo ‘nelagodje’. 'Civilizacija in njena nelagodja', kot namiguje eno ključnih besedil te 'civilizacije'. Naslov je prevod, kot da bi hotel povedati, da je civilizacija krpanka različnih kultur, selitev idej, običajev, vrednot in ritualov, njihovih prenosov in preslikav. In vendar se zdi, kot da civilizacija 'potrebuje' 'drugega', zamišljene ali namišljene razlike in predsodke, da bi sama bila zamišljena ali namišljena skupnost in enotnost. Zdi se, da 'potrebuje' korenine. In meje. In ograje. In zidove. In ko bi, namesto da bi se oklepala korenin, sledila potem?

Na poteh Evrope (2023) je prvi možni prevod besedila, ki ima dva naslova, dva avtorja, dve povsem različni zgodbi, a je v resnici eno samo. Prvič, gre za sirski rokopis iz 15. stoletja, ki se osredinja na pustolovščine Aleksandra Velikega v Afriki in Aziji. Drugič, gre za bolj sodobni roman sirskega begunca, ki je ubesedil svoje tvegano potovanje od Alepa do Ljubljane. Predstava, ki prevaja vse to gradivo v gibanje in podobe, je nekakšen poskus ‘Kinoteatra’, najbolje jo opiše prav ta izraz.

V zgodnjih dvajsetih sem hodil po puščavi Samarija. Vedel sem, da sem napoten proti jugu, proti Jerihu, a sem napačno izračunal čas in razdaljo ter se znašel sredi ničesar ob zahajajočem soncu. Hodil sem dalje. Šel sem mimo izraelske naselbine, a mi vest ni dovolila, da bi se ustavil. Takoj zatem sem šel mimo beduinskih šotorov. Psi so začeli lajati, otroci so začeli kričati name: »Jud! Jud!« Zatem mi je pristopil nek moški. Poskušal sem mu pojasniti, mahajoč z rokami, da bi moral nekje prenočiti. Pogledal me je naravnost v oči, ne da bi karkoli rekel. Zatem me je povabil, da prisedem k skupini ob ognju ter mi ponudil večerjo in ležišče pod zvezdami. Tisto noč nisem spal; jokal sem. Občutek sem imel, kot da sem razumel vse.

— Mattia Cason

Mattia Cason (1989), rojen v Bellunu (Italija), je diplomiral iz antropologije in vizualnih študij (Univerza v Sieni) ter magistriral iz etnologije in kulturne antropologije (Univerza v Bologni) ter arabskega in amharskega jezika in literature (Univerza v Neaplju). Nadalje je študiral igro na Akademiji za dramske umetnosti v Udinah in ples na Šoli za sodobni ples Maslool v Tel Avivu. Poslej je plesal v plesnih zasedbah Fresco in Inbal, pa tudi z različnimi neodvisnimi koreografi iz Izraela. Leta 2020 se je preselil v Istanbul, kjer je začel delati s koregrafinjo Işil Biçakçi, a sta zaradi pandemije Covida-19 projekt morala preložiti. Od leta 2021 je član En–Knap Group, z zasedbo je ustvaril svojo prvo plesno predstavo Etiopijke/Le Etiopiche (2022).

Alessandro Conte (1982), rojen v Arpinu (Italija),  je večdisciplinarni umetnik, ki se ukvarja z gledališko kompozicijo in družbeno-kulturnimi veščinami. Sprva se je izobraževal v plastiki in vizualni umetnosti, nato v igri, v preteklih 20 letih pa je izkusil gledališče in film v vseh njunih raznolikih vidikih: kot performer, tehnik, odrski režiser, scenarist in dramaturg. V zadnjih letih je svojo desetletno sektorsko usposobljenost zaobrnil v širše ekološko in antropološko obzorje, kjer je vse bolj zavezan raziskovanju habitatov in družbeno-kulturne dramaturgije, skozi katero tvorijo teksturo, dialogu med človeškimi in nečloveškimi entitetami ter razvoju skupnosti.

Muhammad ‘Abd al-Mun‘im (1965), rojen v Alepu (Sirija) palestinskima staršema, je diplomiral iz ekonomije (Univerza v Alepu). Leta 1994 je ustanovil založbo, ki se je osredinjala na prevode evropskih klasikov, pa tudi inovativnih sodobnih avtorjev s Srednjega Vzhoda. Leta 2016 je moral zaradi pritiska tajne službe sirskega režima zbežati iz Sirije. Prepotoval je Turčijo in Balkan ter dosegel Ljubljano. Poslej je napisal številne članke za lokalne časopise in dve knjigi: kratko zgodbo Dolga senca (2019), ki je dočakala objavo, in roman Na poteh Evrope, ki še čaka na objavo.