Beseda urednika
»Knjiga o dobrih dvajsetih letih skupine EN-KNAP je nastajala dobri dve leti. Medtem ko smo obujali predstave v preteklosti, so nas te ponesle v prihodnost.
Ko je v uvodni sekvenci Vrtoglavih ptičev leta 2019 Iztok Kovač izoliral plesalce v svetlobne komore, še nismo vedeli, da bomo leta 2020 temu rekli socialna distanca. Ko smo se sredi drugega vala epidemije v tiskarni dotikali zadnje verzije njenih platnic (»soft touch«) in iskali podobnosti med razgaljenim knjižnim hrbtom in odrskim vrviščem, smo vsi nosili maske in bili meter in pol proč drug od drugega.
A kakor plesa ni brez dotika, giba ni brez drugega, prihodnosti ni brez objema in ploska, poljuba in prijema, solza in krvi, tudi EN-KNAPA ni brez vezaja bližine.
Fizične, socialne in kolektivne bližine.
Nobene od 168 strani te knjige bi ne bilo brez izjemnega opusa plesalca in koreografa Iztoka Kovača ter kolektiva, ki ga je s svojim trdim knapovskim delom ustvaril iz plesalcev, glasbenikov, filmarjev, fotografov, lučkarjev, piscev, dramaturgov, vseh teh angažiranih španskih borcev in bork sodobnega plesa.
In če nas v času policijske ure in trdno zaprtih medobčinskih meja ne morete obiskati na odru, lahko ta knjiga pripleše naravnost na vašo knjižno polico, nočno omarico ali kavno mizico. Z enim dotikom, za vedno.«
Stojan Pelko
Simbolično in plastično knjiga predstavlja nekakšno točko preseka s starimi navadami in nagibom pogleda v prihodnost sodobnih scenskih umetnosti. Tako kot cel svet, tudi v zavodu EN-KNAP stojimo na prelomnem trenutku, ko stari načini ponujanja umetniških vsebin, kot smo jih lahko izvajali v preteklih 28ih letih, niso več mogoči in kjer knjiga »EN-KNAP 1993-2020« služi kot spomin in opomin na to, kar je nekoč bilo.
Knjigo je mogoče naročiti pri sodelavki EN-KNAP, Zali Česnik na naslovu zala.cesnik@en-knap.com.
»Skupina EN-KNAP (od leta 2007 naprej EN-KNAP Group) je fenomen tako v slovenskem kot tudi širšem sodobnoplesnem, gledališkem in kulturnem prostoru. Njenih zdaj že več kakor 25 let delovanja je stalnica, ki je pomembno vplivala na slovenski in evropski sodobni ples, še bolj pomembno določilo delovanja skupine pa je gibanje: EN-KNAP je namreč sodobnoplesni korpus v nenehnem gibanju, spreminjanju, »zasledovanju sreče«, kot se imenuje ena njihovih zadnjih predstav. EN-KNAP je tudi skupina, katere institucionalizacija (kar je bila že sama ustanovitev skupine leta 1993, reinstitucionalizacija njenega daelovanja kot EN-KNAP Group leta 2007, pridobitev stalnih prostorov za delovanje v Španskih borcih ipd.) morda vpliva na njeno notranjo dinamiko, nikakor pa ne na njeno ustvarjalnost, ravno nasprotno: iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena že četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila.
Leto 2007 pomeni v delovanju plesnega korpusa En-Knap nov začetek oz. prvo veliko prelomnico. V mislih imamo ustanovitev stalne profesionalne sodobnoplesne skupine EN-KNAP Group (EKG). Razlika med obema skupinama ni samo v novem imenu, ki sicer ohranja navezavo na svoj izvor, poudarja pa pomen skupine (torej »Group«). Gre namreč za prvo slovensko sodobnoplesno skupino kot »javno institucijo za sodobni ples nacionalnega in mednarodnega pomena«, kot je o njej zapisala kritičarka Mojca Kumerdej, ki v ustanovitvi vidi »simbolni rez v slovensko plesno sceno« oz. Dogodek z veliko začetnico. Pravzaprav ustanovitev skupine sledi nekemu procesu strukturiranja Kovačeve kompleksne plesne iniciative, to pomeni ustanovitve zasebnega Zavoda EN-KNAP in sodobnoplesne skupine EKG kot ključne – ne pa tudi edine – manifestacije njegovega delovanja. «
dr. Blaž Lukan
»Kovač svoje plesne zgodovine ne pozabi, prav tako kot ne pozabi izkušnje in zgodovinske teže rojstnih Trbovelj, katerih specifičnost globoko zaznamuje njegov odnos do telesa in oblikovanja plesne estetike.
To izkušnjo lastne gibalne zgodovine Kovač združi še z izkušnjo urbanih evropskih velemest in sodobne evropske plesne scene, ki jo pričenja spoznavati po svojem odhodu v tujino konec osemdesetih, kar leta 1991 pripelje do solo predstave Kako sem ujel Sokola, ki je njegovo ime in karizmo ponesla v svet.
Za to predstavo prejme britansko nagrado za najboljše gostujoče umetnike London Dance and Performance Award, ki je bila leta 1993 podeljena še legendi sodobnega plesa Mercu Cunninghamu ter Ronu Vawterju iz Wooster Group.«
Bojana Kunst