Trajen vtis, ki ga je Femina pustila na lanski platformi NID – New Italian Dance Platform – v Vicenzi, znova potrjuje Compagnio Abbondanza / Bertoni v vlogi ene najvidnejših zasedb italijanskega sodobnega plesa. Zavod En–Knap in Kino Šiška gostita plesno skupino, ki od leta
1989 oblikuje italijansko plesno sceno, kaleč identiteto, ki je visoko plodovita in ob tem ostaja edinstvena: njen plesni jezik je globoko ukoreninjen, a vedno v gibanju.

Srečanje dveh mislecev in dveh teles – Michele Abbondanza in Antonella Bertoni – je spodbudilo zanimivo kariero: od šole Alwina Nikolaisa v New Yorku do poetične improvizacije Carolyn Carlson, od študija pri Dominiqueu Dupuyju v Franciji do tihe discipline zena. Compagnia Abbondanza / Bertoni je zasedba, ki ne samo nastopa, temveč poučuje, raziskuje in oblikuje obzorje plesnega. Njeno delo ne pomirja, temveč vznemirja, ne ponuja odgovorov, temveč sprašuje. Ne objema in ne izključuje, temveč premika, izmika, odriva, razkriva. Od leta 2005 ima zasedba rezidenco v Teatro alla Cartiera v Roveretu.

Femina (2023) je drugo poglavje triletnega projekta Io è un altro (Jaz je nekdo drug), ki se je namenil prevesti žensko obliko, njeno težo, njeno mnogoterost in njeno protislovje v gibanje. Finalistka nagrade Ubu 2023 za najboljšo plesno predstavo in cenjena stalnica na evropskih odrih, Femina nadaljuje neomajno avtorsko raziskovanje identitete, njenih prelomov in njenih fluidnosti. 

Femina, ne ženska. Femina, več kot ženska. Femina, koncept, mehanizem, ideal (?) ženske, ki je vselej v postajanju, nikoli tam, vselej skoraj, nikoli prava. Nečloveška, več kot človeška. Oblečene v nežno, koži podobno spodnje perilo in bleščeče, blondinkam podobne lasulje, ostanke ženske odtujenosti, ali pa emancipacije, potopljene v neusmiljen, sintetičen zvok albuma Dysnomia skupine Dawn of Midi, s praznim in čistim, geometrijskim ozadjem, štiri plesalke se poženejo v neprekinjeno gibanje, tok zamenljivih gibov in gest, njihovih variacij, odstopanj, ki postajajo njihove sublimacije, ki se izogibajo osebnosti ali individualnosti v korist funkcionalnosti ali celovitosti, ter postajajo mehanizem ali mehanične skulpture ženskosti, navidezno razvezane od ponosa ali bolečine, socialnosti ali solidarnosti, da bi občinstvo na koncu pod strogo, skoraj inženirsko koreografijo prisile, ali pa privolitve, razbralo utrinke krhkosti in človeškosti. Vaja v skupnem, razvezanem ženskem boju? Utopična ali distopična ženska osvoboditev? Vselej v postajanju, nikoli tam, vselej skoraj, nikoli prava. Nečloveška, več kot človeška. Na koncu? Rez v zvoku in sceni. Izrez ženske in ženskosti se lahko konča le z rezom odrešenja, brez katarze, sublimnega gona Femine (2023).

Hvala: captatio benevolentiae ali j'accuse?
Na začetku je bil plosk:
ironični zamah,
lovci, ki lovijo svoj plen,
ali pa začetek sobotnega obreda.
Vztrajna, geometrijska zanka
stiska in sili,
podpira in ustvarja
strogo formalne predloge,
pušča začasno prikrito 
ženske duše bistvo.
V razpletu dogajanja
teče kirurško
samobičajoča se koreografija,
vselej s posluhom 
za skupni in sodeležni čas.
Obenem pretolčene in potolčene:
“Potolci, a prisluhni!” (Plutarh)

Z umetno preobleko 
in minimalističnimi gibi 
nas tok popelje 
v igro ženske identitete, 
ki štiri izvajalke poženščuje, pomoščuje, razgrajuje.
Raztelešajo in utelešajo sebe in drugo: 
dva pola,
dva fizična kraja
na nasprotnih bregovih iste reke.
Sodeležnice videza se zrcalijo druga v drugi, 
obnavljajo zrcalne gibe, 
zgoščene in odete v zvočno spremljavo, 
ki se elektri in pretaka 
brez resnične prekinitve
in brez prostora za melodijo,
le za suhi ritem.
Femina je prostor prevoda in privida
slikovite palete možnih form in imen 
ženske in ženskosti sodobnega sveta.

—Michele Abbondanza

Femina je minimalistični dnevnik o bistvu žensk, sestavljen iz neizprosnega zbiranja vseh tistih podrobnosti, ki nosijo polovico neba ... Koreografija Antonelle Bertoni pa nikoli ni nevtralna, tudi ko postane ledena: za tem razvrščanjem gest, za tem robotskim videzom gimnastičark iz Iztrebljevalca je čutiti nerazrešljiv nemir.
—Rosella Battisti, Rumor(s)cena

Občutek, ki lebdi med občinstvom, je, kot da opazujemo segment nečesa, kar se odvija, kar se mora odvijati s strogim koreografskim inženiringom, ne glede na nas, celo (in vselej) v naši odsotnosti, ne da bi nam kdaj ponudilo olajšanje in katarzo človeškega.
—Ilaria Rossini, Teatro e Critica

Vidimo ženske, ki šepetajo s svojimi telesi, sprašujejo, vzklikajo ... v medsebojnem iskanju in preiskovanju izvajalk ostaja nekaj radostno skrivnostnega, neizrekljivega, pripravljenega sprožiti prave kratke stike ...
—Pier Paolo Chini, Modulazioni Temporali

Avtorja: Michele Abbondanza in Antonella Bertoni
Koreografija: Antonella Bertoni
Plesalci: Sara Cavalieri, Eleonora Chiocchini, Valentina Dal Mas, Ludovica Messina Poerio
Oblikovanje luči: Andrea Gentili
Tehnično Vodenje: Claudio Modugno
Glasba: Dysnomia – Dawn of Midi
Zvočna montaža: Orlando Cainelli
Organizacija, strategija in razvoj: Dalia Macii
Administracija in koordinacija: Francesca Leonelli
Komunikacija: Erika Parise
Uredništvo: Marilù Ursi
Produkcija: Compagnia Abbondanza/Bertoni

Gostovanje v Ljubljani omogoča En–Knap v sodelovanju s Kinom Šiška in podoporo Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji.






.