Odrska produkcija
Goran Petercol
Goran Petercol
Goran Petercol
Goran Petercol
Iztok Kovač
Gospodarji Časa
Premiera: 13.03.2007
Cankarjev dom
O predstavi

Predstava Gospodarji Časa romantično baletno snov (Trnjulčica, Labodje jezeko, Hrestač; se pravi: tri pojme baletne klasike) iz njenega plesnega "kanona" potegne v polje sodobne umetnosti. Kaj je njegova osnovna operacija? V resnici uporabi neko zelo bazično gesto modernizma. Zaveda se dejstva, da se v zgodovini baleta modernizem na ontološki ravni nikoli ni zgodil, zato v kanonizirani baletni diskurz izdolbe vrzel (o tem pišejo npr. Šklovski v delu Umetnost kot postopek, Brecht v svojih teoretskih tekstih, Malevič v tekstih o sliki in suprematizmu itn.), v katero naseli prepričanje progresivnih umetniških tokov 20. stoletja, da mora vsaka umetniška praksa v vsakem svojem posamičnem umetniškem delu - poleg vseh vsebinskih in formalnih rešitev, ki jih ponudi - ostati v stalnem stiku z vprašanjem: "Kaj ta praksa je?" V našem primeru: "Kaj je balet?" ali morda še bolj splošno: "Kaj je ples?"

Predstava na to vprašanje vsaj delno odgovori s tem, da v vidno polje postavi vse tisto, kar je ponavadi gledalcem nevidno: vaje, ljudi, ki imajo dnevno poleg telesnega treninga tudi svoj privatni glas z zgodbo, volje in želje plesalcev, ki se jim delovna doba izteka hitreje kot drugim ljudem, njihove motive za gonjo po telesni utopiji, izpovedi plesalcev o tem, kaj pogojuje njihovo dirko za telesnim in plesnim idealom, užitek, ki je prisoten v tem, da jim uspe zaželjeni gib, čeprav ga nemara nihče ne opazi itn. Tako se Gospodarji časa v resnici dogajajo v nekem vmesnem polju med plesom z imeni in priimki ter idealno koreografsko matrico, med željo in njeno zapreko, med nekim plesnim diskurzom in tesnobo, ki se sproža ob njem, med spominom in plesnim užitjem nekega "zdaj". Tudi dramaturško so "Gospodarji" umeščeni v vmesni čas med vajami in začetkom čisto "prave" baletne predstave (Labodjega jezera), scenografsko (Goran Petercol) pa med baletno vertikalo (vertikalna scenografska gesta, lestenci) in sodobno-plesno kombinacijo s horizontalo (vertikalni scenski element presvetlitev svetlobnih teles sprojecira na tla in razpre neki nov "vmesni" prostor), podobne metode in strategije na svojem polju ubere tudi glasba (Jean-Luc Plouvier). Tudi mitologijo baletne klasike iz Labodjega jezera, Hrestača in Trnjulčice ter svoj lasten plesni arzenal Kovač postavlja tako, da oba plesna dispozitiva ostajata dislocirana, naravnana drug na drugega, ne nase. S tem pa razpirata ravno prostor - "vmes". (Rok Vevar)

Ustvarjalci

Koncept in koreografija: Iztok Kovač

Ustvarjalci in izvajalci: Adriana Cioata, Edward Clug, Tamara Divjak, Eva Gašparič, Mircea Golescu, Demitrius King, Jevgenija Koškina, Tijuana Križman, Jean-Baptiste Leroy, Tiberiu Marta, Gabriel Marin, Matjaž Marin, Pia Mlekuš, Ines Uroševič / Asistentka koreografa: Naomi Perlov

Avtorska glasba: Jean-Luc Plouvier / Scenografija in zasnova svetlobe: Goran Petercol / Oblikovanje svetlobe: Sašo Bekafigo / Oblikovanje kostumov: Leo Kulaš / Asistentka kostumografa: Anja Prešeren / Grafika: Jaka Polutnik / Video: Sašo Podgoršek

Pripovedovalka v videu: Lane Stranič / Prevod iz angleščine: Matej Juh / Inšpicient: Uroš Kus

Produkcija: SNG Maribor / Koprodukcija: EN-KNAP

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo