Ljubezen poziva in nakazuje navpični dvig k novi jasnosti, k višji resoluciji. Če se tej svetlobi izpostavimo, opazimo, da zgolj naša prisotnost meče senco. Znajdemo se sredi boja projekcij. Pa vseeno ostanemo zaprti za svet, z zvezanim srcem v neizraznem telesu. Borimo se s tistim, kar želi biti izrečeno in se pojavlja kot nova dimenzija, nova uporaba, nova iluzija. Iščemo višjo resolucijo. Efemerni dom ljubezni.

Kako se lahko v svetu tehnologije in visoke digitalne resolucije povežemo z bistvom naših notranjih vzgibov? Na kak način moremo poglobiti svojo izraznost in medsebojno povezanost? Ali pa se tega pri visokih resolucijah digitalnega veka pravzaprav ne da zaznati in doseči? (Jana Wilcoxen)

Zamisel in izvedba: Maja Delak, Mala Kline

Video: Mauricio Ferlin / Svetlobno in scensko oblikovanje: Jaka Šimenc / Kompozicija zvoka in klavir: Hana Preuss / Kostumografija: Davorka Požgan / Tehnična organizacija: Miha Zupan / Tonski tehnik: Peter Žerovnik / Mojster ozvočenja: Damjan Delak

Izvršna producentka: Marija Skodlar / Stiki z mediji: Karla Železnik / Pomoč pri produkciji: Jana Wilcoxen, Jelka Pekolj

Produkcija: EN-KNAP / Koprodukcija: Mesto žensk, Zavod Bunker/Stara elektrarna

Sponzor: Elektro Ljubljana

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo