Gran Bolero

Moje delo združuje matematične strukture s senzorično močjo. Rad gradim formalne arhitekture telesa, ki emociji omogočijo, da izbruhne. Rad raziskujem male variacije in podrobnosti v ponavljanju, preučujem ritmične možnosti enostavnih gibov.

Jesús Rubio Gamo

Spisal sem eno samo mojstrovino – Boléro. Žal v njej ni glasbe.

Joseph Maurice Ravel

Bilo je leta 2009, ravno sem se vrnil v domače mesto, Madrid, po nekaj letih v Londonu. Bil sem žalosten. Počutil sem se, kot da bom izgubil nekaj, kar mi je bilo življenjsko pomembno: ljubezen do plesa. Iz Londona sem se vračal z vsemi temi izurjenimi tehnikami, sekvencami, premiki, občutki, partiturami v telesu ... in nisem vedel, kako naj bi mi postregle, kako naj bi jih uporabil.

Prestajali smo ekonomsko krizo, še posebej v sredozemskih državah. Nismo našli dela. Banke so rešili z denarjem iz naših davkov, mi pa smo spremljali vse te prisilne izselitve, kako so izganjali ljudi iz njihovih domov. Minilo je nekaj let in spomnim se, kako sem poskušal vztrajati v plesanju oz. ustvarjanju plesa, a nikakor nisem videl smisla. Skoraj sem obupal.

Leta 2011 smo imeli v Madridu obsežne demonstracije. Šlo je za gibanje Indignados. Ljudje so se podali na ulice, spali so na trgih, da bi sporočili: Dovolj! Hoteli smo prenovljenje, prerojenje, hoteli smo ustaviti sistem, ki je bil pokvarjen. To so bili dnevi, polni upanja na spremembe.

Ravelov Boléro se je pojavil okrog tistega časa, sredi vaje. Bil je kot nagon, kot vlak, ki goni naprej, poln energije. Dal mi je nekakšno obljubo: Če vstopiš, te popeljem nekam na novo.

Vstopil sem.

Jesus Rubio Gamo

Priča smo bili poeziji gledališča; izjemni fizični disciplini dvanajstih plesalcev in plesalk, repetativnemu spominu, ki je pretakal ideje skozi telesa, a kljub temu sledil hipnotični energiji koreografije, naslanjajoč se na strukturo zavezujoče glasbene predloge. Priča smo bili kolektivnemu delu, v najboljšem pomenu te besede. Kjer se je vzajemnost in ključna odvisnost plesalk in plesalcev drug od drugega, povezala z njihovo iskreno, golo prezenco, oropano vse teatralne navlake.

Iztok Kovač

Gran Bolero, z dvanajstimi ekstatičnimi plesalci in plesalkami, v času, ko smo zaradi pandemije bili priča le redkim izvedbam z majhnim številom plesalk in plesalcev, mi je vlival upanje in željo po vztrajanju; v življenju in v plesu.

Petra Glad Mažar

Ritual preobrazbe človeške, plesne skupnosti traja okrog petdeset minut, v preciznem, minucioznem stopnjevanju, spiralnem ponavljanju vzorcev, skozi katere uhaja kemija telesa, partnerstva, bližine, ki počasi, spontano privede do pokanja, luščenja plasti, odpadanja tesnih oblačil z napetih telesnih open, ki se predajajo ekstatičnemu užitku skupnosti enakovrednih prepotenih teles, ki izgorevajo.

Maja Đurinović, Plesna scena

Gre za predstavo, ki gledalcev v celoti ne zaposli z lastno zgodbo in sporočilnostjo,ampak pričakuje njegov lasten odzven. Ker mu ponuja čas in prostor, da jo začuti in si jo osmisli, oziroma ga postavlja v položaj, da podoživi občutke plesalcev, zna razočarati tiste, ki zahtevajo konkretnejšo vsebinsko formo - kar je ne nazadnje tudi precej iluzorno glede na glasbeni karakter Ravelovega Bolera, ki je že v izhodišču za koga precej monoton ali celo dolgočasen. A Jesús Rubio Gamo ga je skupaj s plesalci posrečeno obogatil ter pričaral iluzijo plesa kot brezčasnega okna v svet človekove notranjosti in njegovih občutkov, njegove osamljenosti in želje po sobivanju. Ter tako potrdil še eno svojih izjav: »Ples daje upanje telesu. Glasba čas transformira v nekaj boljšega.

Damijan Vinter, Večer

Dvanajsterica plesalcev v Gran Boleru ne izkaže le neverjetne fizične discipline, ki jo to zahtevno delo veli od izvajalcev, marveč tudi skoraj metafizično sožitje dvanajstih teles, ki v vsakem trenutku delujejo kot en sam plesni organizem. In ravno to je ena ključnih odlik predstave, ki je bila med drugim razglašena za najboljšo špansko plesno produkcijo leta 2020. Jesús Rubio Gamo je uspel zorkestrirati celost teles – njihove fizične lastnosti, psihološko naravo, medsebojne odnose in električno napetost. Četudi koreografska gesta od izvajalcev le redko zahteva popolno gibalno poenotenost, je občutek uniformiranosti sižeja vseprisoten. Plesne slike se z glasbenimi zlagajo kot tetris; prefinjena teatralnost Joséja Pabla Pola v priredbi Ravelovega Boléra, s koreografskimi prijemi Jesúsa Rubia Gama prav erotično koketira. Posamezne vinjete se, sledeč Ravelovi logiki štancanja ene in iste teme, ponavljajo ter zelo nežno in počasi nadgrajujejo, rotirajo in menjajo. Bolj ko se bližamo sklepu, bolj se človeška finost spaja z živalsko pristnostjo in – če parafraziram Iztoka Kovača – na koncu te poezije gledališča ostane le še iskrena, gola prezenca, oropana vse teatralne navlake in finalno dognanje publikuma – Gran Bolero resnično je velik.

Matic Ferlan, Odrišča