"Pod slapom bele luči, Iztok Kovač, svoj solo začne in konča z osupljivo podobo sebe kot Sokola. Roke vrti s tako hitrostjo, da se zamegljijo v žareče loke. Vizija moškega, ki transcedira svoje omejitve in v večjem delu predstave niza plesne in gledališke strategije, s katerimi ustvari in zadrži tovrstne pobege. Različne plesne vložke preizkuša na posameznih delih Schubertove Nedokončane simfonije, včasih z meditativno milino, drugič spet napolni oder z nenadnimi zagoni in padci. Pojavijo se trenutki, ko so kombinacije plesa in glasbe, izmenjave med ekstazo in tišino omamne, vendar zelo kratke. Obenem poskuša svojo vlogo prenesti od plesalca k telovadcu in čarovniku ter se z nekaj akrobatskimi triki povzdigniti v sfero čarobnega. V zadnjem delu predstave pleše na eksplozijo "heavy rocka", kar spremeni njegovo gibanje v nekaj veliko bolj agresivnega in destruktivnega. Kot da se živahen plesalec-čarovnik, prelevi v nekaj militantnega."

Judith Mackell (The Independent, 6. maj 1993)

Koreografija in izvedba: Iztok Kovač

Glasba: Franz Schubert, Rosvita Jež / Oblikovanje luči: Miran Šušteršič, Guy Peeters

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo