Že iz časa modernizma velja, da gledališki dogodek lahko vznikne iz česar koli – tudi iz telefonskega imenika. Dvajseto stoletje je neke vrste telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče se ne javi več. Stvari se počasi meglijo. A prostori, kjer v prazno zvoni naša radovednost, niso mrtvi arhivi. Nasprotno. So žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka.

Dvajseto stoletje pomeni erupcijo novih umetniških praks; pomeni zmagoslavje novih tehnologij. Na drugi strani gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Paradoksi ležijo povsod. Kaj imata skupnega Eisensteinova teorija filmske montaže in teroristični napad na newyorška dvojčka, ki nam na simbolni ravni zaokroži zgodbo o nekem obdobju? Koliko je Križarka Potemkin zgolj vizionarska, umetniško prepričljiva in fascinantna napoved »krvave stoletne rihte« in koliko je hkrati predvsem tudi izum nekega novega orodja, ki daleč preseže zgolj prakso umetniških diskurzov – manipulativne funkcije montaže, ki lahko do konca zrelativizira sam pogled, njegovo avtentičnost in objektivnost? Drugače rečeno: ali objektivna točka pogleda sploh obstaja, ali ni avtentičnost doživljaja v resnici že kontaminirana, še preden se sploh vzpostavi?

Zavest o tem, da ni (več) nekega nedolžnega, »čistega« pogleda, ker je ta nedolžnost (med drugim) nepovratno izgubljena (s prevodom) nevarnih razmerij med političnim in estetskim, stvarnim in abstraktnim, angažiranim in komercialnim, realnim in virtualnim, med zgodovinskim in transcendentalnim – natančno ta zavest govori o temeljni negotovosti sodobnega časa. Hkrati pa ne gre pozabiti, da je strah konstituiral človeka. Kajti kjer je bil strah, je bil tudi pogum. Zato se osnovno vprašanje ne zdi toliko skrito v tezi o koncu zgodovine; pravo vprašanje se zdi, ali je življenje sploh še mogoče misliti na način utopije. Ali obstaja za to pogum.

Če problem uglasimo na sobno (beri: gledališko) jakost in se resno vprašamo, kako danes sploh še misliti gledališče in kako ga uprizarjati, postane hitro jasno, da je tudi gledališka predstava v svoji zasnovi predvsem utopija. Če tega zastavka ne zmore, stvar nima pravega smisla. Paradoks je v tem, da gledališča sploh ne moreš vzeti resno, če se hkrati z njim ne igraš. Vendar dejstvo, de je vse skupaj samo igra, niti malo ne zmanjšuje strahu, da v megli ne boš videl roba; in niti malo ni samoumeven pogum, da kljub temu hodiš naprej.

(Matjaž Zupančič)

Dramatik, režiser in pisatelj Matjaž Zupančič je po diplomi na AGRFT je ob podpori British Council-a v okviru British Theatre Association nadaljeval študij režije v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je v osemdesetih letih vodil Eksperimentalno gledališče Glej. Od leta 1981 deluje kot gledališki ustvarjalec doma in v tujini. Njegov umetniški opus obsega več kot šestdeset enot. Njegov temelj so gledališke režije, ki jih je večkrat povezal s pisanjem izvirne dramatike. Z režijami tujih in lastnih besedil mu je uspel prodor na prestižne evropske gledališke festivale in odre (Jugoslavija s svetom, Bonnski bienale, Avignon, Institute of Contemporary Arts, Ex Ponto, Sterijno pozorje itd.) Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, tako v domači kot mednarodni konkurenci; med drugim je petkratni dobitnik Grumove nagrade. Od začetka devetdesetih je profesor gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

"V perfektni izvedbi plesalcev se v kronološkem sosledju poigrava s podobami monumentalnega ...Vsak pomen, ki se v predstavi vzpostavi, v trenutku, ko ga gledalec prepozna, avtor zvrne, pogled nanj zamegli... Predstava 20th Century Fog – Megla stoletja se začne z monumentalnimi podobami človeške figure na piedestalu in se v logičnem loku konča s podobami golih ljudi na odru ter v ukvarjanju s kolektivnim telesom in umom dosega epske razsežnosti. Koreografijo Sinje Ožbolt, ples EnKnapGroup ter izrazito video in vizualno podobo Luka Umeka, Vadima Fiškina in Mirana Moharja podpirata svetlobno oblikovanje Jaka Šimenca in močna ritmična zvočna struktura Vanje Novaka, ki spominja na estetiko Laibacha, vendar vseskozi v smeri ciljnega smisla in produkcije pomenov. "
(Radio Slovenija 1, Petra Tanko)

Koncept in režija: Matjaž Zupančič / Koreografija: Sinja Ožbolt

Ustvarjalci in izvajalci: EnKnapGroup (Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza)

Scenografija: Vadim Fiškin, Miran Mohar / Oblikovanje videa: Luka Umek / Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Jaka Šimenc / Oblikovanje zvoka in avtorska glasba: Vanja Novak / Dodatna glasba: Nick Cave & PJ Harvey; Miladojka Youneed / Kostumografija: Valter Kobal / Asistentka kostumografa: Katarina Škaper / Izdelava kostumov: Odera d.n.o. / Vodja vaj EnKnapGroup: Tanja Skok / Tehnična podpora - video in zvok: Omar Ismail / Tehnična podpora – luč: Leon Curk

Izvršna produkcija: Marjeta Lavrič / Pomoč pri produkciji: Karmen Keržar / Fotografije: Andrej Lamut

Produkcija: Zavod EN-KNAP / V sodelovanju s: Slovenska Kinoteka

S finančno podporo: Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS