“Plesni koncert” OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) temelji na Oktetu, 16-minutni poslastici Igorja Stravinskega iz leta 1923, čisti strukturalni kompoziciji brez vsakršnih narativnih pomenov, ki jo je sam skladatelj poimenoval: »hladna, prosojna in pikantna kot skrajno suhi šampanjec«. Predstava OTTETTO Iztoka Kovača koreografsko razstavi, analizira ter nato rekonstruira in vizualizira to izjemno glasbeno delo.

Avtor obravnava Oktet z različnih zornih kotov ter raziskuje aktualne odnose vključenih umetnikov do tega glasbenega dela. Tako v predstavi doživimo odziv
dirigentke,
8 glasbenikov,
5 plesalcev in
skupine vizualnih umetnikov.
Ob živahnih skupnih sekvencah pomenijo ti različni odzivi razširitev pričakovane izvedbe originalnega dela, ki ima zdaj 8-delno strukturo za 14 izvajalcev.

V Oktetu, ki je napisan kot klasični sonatni ciklus za nenavadno kombinacijo pihal in trobil, je Stravinski nepričakovano uporabil tehnična orodja baročne in klasicistične glasbe. Sodobnejše harmonije in ritmična kompleksnost tako učinkujeta kot potujitveni efekt v razmerju do polifone tehnike in izbrane predromantične oblike ter naznanjata začetek obdobja neoklasicizma v zgodovini glasbe.

Gibanje plesalcev skupine EnKnapGroup označuje specifičen gibalni vokabular, izhajajoč iz analize partiture posameznih inštrumentov v Oktetu, s katerim tako poudarijo kot potujijo abstraktno strukturo Okteta. Gibanje je večkrat podvrženo strogemu periodičnemu ritmu metronoma, ki asociira na prisotnost mojstra. V predstavi OTTETTO lahko Oktet metaforično dojamemo kot glasbeno delo, ki ga je Igor Stravinski napisal za gledališče, čeprav seveda ni bilo tako.

Oktet Stravinskega, ki je bil v skladateljevem času sprejet s splošno nejevero in neodobravanjem ter razumljen kot slaba šala, v predstavi OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) v živo odigra zasedba slovenskih glasbenikov ansambla Festine pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh.

OTTETTO, v katerem vizualni elementi – projekcije, scenografija in svetloba – igrajo ključno vlogo pri prostorski označitvi, to 90 let staro glasbeno delo in njegov pomen prerešeta s pogledom ustvarjalcev tega trenutka ter ga tako prikaže kot še danes relevantenega in aktualnega.

»OTTETTO bi cenil sam Stravinski! Vse v predstavi je mojstrsko prepleteno, Kovačeva vizija je kompleksna in izvirna, kot smo lahko doživeli že v njegovih kultnih plesnih filmih, še zlasti v Domu Svobode ... Magična koreografija prepriča tako kritike kot občinstvo, kar je v sodobnem plesu redkost. ... Kar Kovača razkrije kot mojstra koreografije, so skupinski deli. V enem od segmentov glasbeniki prevzamejo vlogo inštrumentov, toda končni vrhunec je veliki finale: glasbeniki so razporejeni ob straneh vzdolž odra, pet plesalcev se giblje v središču in med njimi pet luči niha v vse smeri - popoln kaos, iz katerega po vsej logiki nihče ne bi smel iziti cel, toda vsi to storijo z nasmeškom. Absolutna lahkost. Vse je na svojem mestu pri Iztoku Kovaču in EN-KNAP.«
Časnik SME, 22. oktober 2013, Katarína Zagorski

»Koreograf Iztok Kovač v svoji obenem ostri in igrivi analizi kompozicije Oktet ne slavi dediščine Stravinskega, temveč napredek, posledice in razvoj, ki jih je skladateljev Oktet vnesel v glasbo vse do današnjih dni. Predstava slednje vnaša s plesom in svobodo plesnih gibov kot vodilnim medijem. Kovačev povratek iz študijskega potopa v globine prejšnjega stoletja je pravi balzam.«
Tanz (Zeitschrift), October 2013, Arnd Wesemann

»Simfonija plesa, glasbe in igre v predstavi OTTETTO, ki jo je na festivalu Tanztage predstavila slovenska skupina EnKnapGroup, je od prvega giba do zadnjega akorda ... sveža in drzna ter s svojim hitrim tempom gledalca pogosto preseneti. Pet plesalcev EnKnapGroup in osem glasbenikov pod vodstvom dirigentke Živo Ploj Peršuh si je za svoj moto izbralo nič več in nič manj kot narediti nemogoče mogoče. Enako fascinantno je, kar je na odru pričaral koreograf Iztok Kovač: Oktet Igorja Stravinskega vsekakor ni kompozicija, ki bi se samodejno ponujala plesu. Toda v njegovih načelih kaosa in reda, ritma in melodije je skupina povsem domača in uspe ustvariti nove asociacije, ki občinstvo osupnejo. Predstava slavi lahkotnosti in natančnost izvedbe. Z močjo giba in neverjetno sinhronostjo kljub nenehnim spremembam smeri gibanja so plesalci EnKnapGroup dokazali, da sodijo v sam vrh mednarodnih skupin. Navdušili so prepričljivo izraznostjo, igrivostjo in vrhunskim tehničnim znanjem ter občinstvu predstavili vizualno mojstrovino. Frenetično slavje je skromen opis tega, kar se je zgodilo na odru Kleines Haus. Veličasten večer.«
Kreisezeitung, april 2013 (Corinna Laubach)

»Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. … Podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.«
Delo – kultura, 30. 10. 2012 (Mojca Kumerdej)

»Zanimivo in kompleksno sodelovanje umetnikov različnih časov in miljejev se izkaže kot plodno, virtuozno, estetsko in odrsko izjemno učinkovito plesno, glasbeno, likovno in scensko delo. V njem so si ustvarjalci … dopustili svobodo vseh mogočih bremen in premestitev pomenov, tako na materialni kot na miselni ravni. In uspelo jim je.«
Radio Slovenija 1, 24. 10. 2012 (Petra Tanko)

»Koreograf Iztok Kovač je, tako kot smo že vajeni pri njegovih dosedanjih plesnih stvaritvah, študijsko kompleksno in docela multimedijsko pristopil k skladateljevemu Oktetu, ni se zadovoljil le s plesno-glasbenim sožitjem ali celo gradil na kontrapunktih skladbe. Kovač je Oktet Stravinskega enakovredno umestil v odrski prostor, ga materializiral v sodobnih plesnih ter vizualnih praksah, tako da glasbena partitura v njegovi koreografiji postane oprijemljiva, dobesedno vidna in slišna, in je del večplastne umetniške celote. Šestnajstminutno skladbo je Kovač razčlenil in jo plemenitil z odrskimi efekti, glasbenimi variacijami in plesnimi vhodi do te mere, da celotna uprizoritev teče eno celo uro. ... Otteto je možno razumeti tudi kot Kovačev dialog s Stravinskim, kot njegovo preverjanje skladateljeve vizionarske sodobnosti in preizkušanja, koliko je ta skoraj devetdesetletna skladba še aktualna za današnji čas. ... Dobro pripravljen profesionalni plesni ansambel EnKnapGroup pod vadbenim vodstvom plesalke in koreografinje Tanje Skok si je na koncu, tako kot vsi izvajalci te predstave, prav gotovo zaslužil odmevni aplavz prepolnega gledališča.«
Paradaplesa.si, 2. 11. 2012 (Daliborka Podboj)

"Devetinosemdeset let stara skladba Oktet, ki je v glasbo vpeljala neoklasicizem ter strukturalno razmišljanje, je očitno aktualna še danes. Iztok Kovač je dobrih 16 minut dolgo kompozicijo analiziral, rekonstruiral in vizualiziral v sodelovanju z dirigentko Živo Ploj Peršuh in muzikologom Gregorjem Pompetom, ki je pripravil kompozicijske dopolnitve. Predstava je izziv za vse, še posebej glasbenike in plesalce, ki so morali poleg doslednega izvajanja namenjati pozornost še zahtevnemu oblikovanju medsebojnih odnosov. Ker gre v izhodišču vendarle za plesni projekt, velja kljub celostno gledano dobri izvedbi še dodatno izpostaviti EnKnapGroup."
Delo - Pogledi, 14. 11. 2012 (Tina Šrot)

»Ples postane matematika, glasba ples, vizualni elementi glasba, koreografija partitura, note plesalci, inštrumenti scenografija ... V mreži vseh teh glasbenih, koreografskih in vizualnih principov, ki težijo k analogiji – k matematični enačbi in strukturi, raje kot h kontrastnosti, ki je privlačnejša in enostavnejša pot – pa se vzpostavljajo odnosi in razmerja med vsemi elementi predstave. Odnos glasbenikov do dela, ki ga izvajajo (in se ogibajo interpretaciji), odnos plesalcev do vizualnih elementov, razmerje dirigentke do glasbenikov, do partiture in plesalcev.«
Mirta Zajc

»… Glasbeni substrat za celotni večer je povezan z Oktetom Stravinskega, ki pa v svoji ’originalni’, nepotujeni verziji nastopa le ob koncu, kot nekakšen finale, krona zgodovinskega spomina … Tako glasbeni delež predstave govori z nekakšnim »novim« neoklasicističnim jezikom: tudi Stravinskemu se je mogoče približati trezno, z objektivno, ohlajeno glavo, ohraniti njegove zdaj že zgodovinske metode, a jih hkrati potujiti z jezikom sedanjosti.«
Dr. Gregor Pompe

Koncept in koreografija: Iztok Kovač

Ustvarjalci in izvajalci - EnKnapGroup: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza

Glasba: Igor Stravinski, Oktet, 1923 / Dirigentka: Živa Ploj Peršuh / Glasbeniki - Ansambel Festine: flavta: Kaja Lešnjak, klarinet: Jože Kotar, fagot 1: Arpad Balasz Piri, fagot 2: Peter Stadler, trobenta 1: Jure Gradišnik, trobenta 2: Luka Ipavec, pozavna 1: Mihael Šuler, pozavna 2: David Kajič / Kompozicijske dopolnitve: Gregor Pompe / Vizualije: Komposter / Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc / Oblikovanje prostora: Jaka Šimenc, Komposter, Iztok Kovač / Oblikovanje kostumov: Valter Kobal / Izdelava kostumov: Katarina Škaper / Glasbeno svetovanje: Gregor Pompe / Kompozicija Allegro con moto: Komposter / Izbor besedil: Mirta Zajc, Iztok Kovač / Branje besedil: Žiga Golob, Nada Vodušek, Luke Thomas Dunne ter Faris Endris Rahoma (za nemščino) in Marko Simšič (za angleščino) / Besedila v gledališkem listu: Mojca Kumerdej, Gregor Pompe, Mirta Zajc / Tehnična izvedba: Luka Curk, Omar Ismail / Vodja vaj: Tanja Skok

Stiki z javnostmi: Marija Zidar / Celostna podoba: nejaaka / Fotografije: Andrej Lamut, Miha Fras / Izvršna produkcija: Karmen Keržar / Organizatorka gostovanj: Marjeta Lavrič

Produkcija: Zavod EN-KNAP / Partner: Društvo ustvarjalcev sodobne slovenske kulture – Delavnica

Zahvale: Alenka Bagarič, Aljaž Beguš, Honne Dohrmann, Akira Hasegawa, Marjeta Lavrič, Alenka Nahtigal, Drago Ivanuša, Franc Kosem, Tomaž Sevšek, Ravil Sultanov, Julij Zornik, Margareta Weiss

S podporo: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, MOL – oddelek za kulturo