Plešoči (p)ogledi (2023) so potopitvena plesna izkušnja, ki premika meje realnosti in virtualnosti skozi medij VR plesnih filmov. Telo občinstva postane posrednik, ki povezuje virtualni svet, ki ga občinstvo vidi skozi VR naglavno opremo, in fizično realnost, ki jo čuti, sliši in voha. Plesalci v živo izrabljajo prostor okrog VR občinstva, med obojimi vznika interakcija, ki jih veže nase, premošča dve ločeni realnosti in ustvarja resnično transformativno plesno izkušnjo.
Fabien Prioville je ponovno v objemu virtualne resničnosti. Za razliko od Rendez-Vous (2018) sta zasedba in občinstvo, tisto z naglavno opremo, potopljena v čisto virtualnost, ne vsakdanjost, stroge, vseeno igrive samostojne koreografije, iz katere vznika interaktivnost, kot bi Pina Bausch oživela kot video igra. A interaktivnost še ni vsa participacija. Medtem ko virtualnost objame (p)ogled, se telo odpre participaciji, brez napora. Participacija participira telo. Plesalci v živo se odzivajo na participacijo, gibi na odru, ki jih spodbuja niz VR plesnih filmov, spodbujajo gibe na odru, vzpostavijo skupni fizični jezik, ki preide v igrivo, vseeno strogo samostojno koreografijo. Kolektivno utelešenje briše ločnice med občinstvom in plesalci in ustvarja transformativno izkušnjo onkraj uprizoritve. Ali telo, (p)ogled, resničnost potrebuje suverenost? Ali kolektivnost potrebuje suverenost telesa, (p)ogleda, resničnosti?