Umetnost je delo. Umetniško delo je delo, dobesedno. Natančneje, kognitivno in fizično, afektivno in psihološko delo – vidno in nevidno. Še natančneje, ustvarjalec kot delavec je najpogosteje podjetje v eni osebi, ki opravlja vse od zasnove do produkcije, od izvedbe do komunikacije, od prijave do cirkulacije – samostojen in prekaren, uveljavljen in podhranjen. Kje pretrgati ta začarani krog v razmerah, v katerih je “vse povsod naenkrat”, kjer je hiperprodukcija nujnost, izgorelost pa danost? Hiperprodukcija in izgorelost pravzaprav ukinjata čas. Nimamo časa, da ne bi delali ničesar. Ne delati ničesar postane razkošje. Kdo si lahko privošči, da ne bi delal ničesar?

Nihanje razpoloženja, upočasnjeni refleksi, omotica: fizični in psihološki simptomi izgorelosti neopazno prenikajo v vsakdanje življenje ustvarjalca. Kam s tem uročenim stanjem v razmerah, v katerih se zdi, da šele delo naredi življenje vredno? Neprekinjena produkcija in kopičenje projektov naj bi bila ključ do zadovoljstva, med njimi pa tiho vznikajo motivi, ki kažejo prav v smer prenehanja. V Poetiki izčrpanosti (2022) Viktor Szeri ne skriva apatije – naslanja se na osebno izkušnjo in gradi koreografijo prav na želji po ničemer. Skozi sito utrujenosti raziskuje meje in toleranco svojega lastnega gibanja, obenem pa preizkuša, kako se gledalec vživlja v njegovo odmaknjeno vizijo.

Platforma za evropski sodobni ples Aerowaves vsako leto izbere dvajset svežih, vznemerljivih in obetavnih plesnih produkcij. Izbor Twenty24, v katerega se je uvrstila tudi Poetika izčrpanosti, je ponovno pokazal, kako bogata je nastajajoča evropska plesna scena s svojo raznolikostjo tematik in estetskih smeri.

Viktor Szeri (1993) je neodvisni performer in koreograf iz Budimpešte. V njegovih multidisciplinarnih delih je mogoče opazovati prepletanje različnih (performativnih) umetniških oblik in vizualnih rešitev. Njegovi spontani in improvizacijski postopki so motivirani z željo po izražanju razpoloženja ali občutka. Vendar ima ples pri njegovem delu vedno ključno vlogo: zanj je to jezik, s katerim se lahko nepopolno, minljivo in ranljivo človeško telo osvobodi omejitev družbenih norm. Njegove predstave so visceralne: brišejo meje med odrom in dvorano ter nas vabijo v intimno resničnost, kjer ima občinstvo aktivno vlogo. 

Leta 2018 je s Tamásom Pállom in Gyulo Muskovicsom ustanovil umetniško skupino Hollow, s katero od takrat redno sodeluje. V njihovih potopitvenih instalacijah in predstavah se koreografija in ples združujeta s poezijo, novimi mediji in igranjem vlog ter ustvarjata "prototipe sveta", v katerih je mogoče prevladujoče sisteme konsenzualne realnosti postaviti pod vprašaj ali jih spremeniti.