Set and Reset (1983) je mojstrovina nedavno preminule ikone postmodernega plesa, slovite ameriške koreografinje in plesalke Trishe Brown. To izjemno delo »čistega giba«, ki raziskuje elementarno gibanje telesa in ki gaje Trisha koreografirala v sodelovanju z eksperimentalnim vizualnim umetnikom Robertom Rauschenbergom in glasbenico Laurie Anderson, spada med vrhunce ameriške umetnosti 20. stoletja. Predstava Set and Reset/Ponastavitev, ki sloni na izvornem delu, bo pričarala gibalni jezik, v katerem lahko spremljamo preplet dveh nasprotujočih si polov - fluidnosti gibov in nepredvidljive geometrije.

V predstavi Set and Reset/Ponastavitev plesalka in plesna pedagoginja Kathleen Fisher, ena izmed ključnih članic skupine Trisha Brown Dance Company, črpa iz materiala originalnega dela in pri tem plesalce spodbuja k uporabi edinstvene metode, ki jo je Trisha uporabljala pri ustvarjanju svojih koreografij.  Plesalci, enkrat seznanjeni z izvirnim plesnim materialom, sledijo metodi, katere cilj je razviti nov ples, brez da bi ob tem izgubili temeljna načela mojstrovine iz 80ih. Izvorno delo, ki sodi v prvi cikel koreografij Trishe Brown namenjenih za veliki oder, je umetnica opisala kot “pravokotni ples, ki se ogiba perifernemu robu odra” in dodala: “Po mojem mnenju gre za sistem, ki odpira vrata manjšim plesnim enotam – duetom in triom, ki se odvijajo sredi odra". Trishina metoda plesalce spodbuja, da razvijejo oseben odnos do plesnega materiala, do osnovne ideje, procesa dela in do soplesalcev, kar rodi nove variacije izvornega dela in unikaten gib. Ta gib pa se marsikje ravna po najintimnejših okoliščinah, ki jih posamezen plesalec prinese v skupino – včasih se ravna zgolj po plesalčevem razpoloženju. Kot vedno pri delih Trishe Brown tudi tu plesalci predstavljajo nepogrešljivi del tako kreativnega procesa kot končnega rezultata in vedno je zase trdila, da išče plesalce, ki “imajo sposobnost biti neuravnoteženi, vendar tega ne kažejo navzven”. Ravno ta subtilnost je to, kar tvori jedrno njenih kreacij. Iskanje ravnotežja v prostoru, znotraj sebe, v neprestano spreminjajočih se koreografskih matricah in osebnostih, a hkrati ne izgubiti ukoreninjenosti v  samih sebi in svojih dejanjih, je za Kathleen Fisher nekaj, kar aktualno odzvanja tudi v današnji družbi. Fisherjeva pravi: “Ples je v svoji najboljši obliki mešanica kaosa in reda, preprostosti in večplastnosti, zavezan parametrom in strogim pravilom, vendar vseeno poln svobode in individualnosti. Ples je abstrakten in hkrati razkriva plesalčevo človečnost.”