Projekt NIČ je sestavljen iz petih različnih zgodb v petih različnih prostorih. Projekt NIČ je site specific instalacija, ki presprašuje oprijemljivost življenja in človekovo pozicijo v njem. Kakor pravi Kosovel; 0=∞ in ∞=0, tudi mi govorimo o neskončnosti. O neskončnosti gledališča kot prostora imaginacije. O razpiranju gledališča v različne prostore, ki omogočajo misliti drugačne moduse predstavljanja. O gledališču brez igralcev, prisotnost katerih ni mogoče popolnoma ukiniti. O predstavah, ki jih naredijo tehniki, ki pa nikoli niso samo to. O svetu, v katerem se zdi, da je človek postal odvečen. O spomenikih sedanjosti. O ničnosti  minljivosti. Nič ni odvečno, nič ni potrebno.
 
OMAR ISMAIL: Look, who is talking!
Vstopna točka Nič je spoznanje o vpetosti človeštva v sodobno tehnologijo in spone vsesplošne digitalizacije, na katero se zdi, da nimamo (več) vpliva. Otroci so najlažje tarče, odrasli pa zgolj nemi opazovalci. Kaj lahko naredimo? Kdo dejansko govori? Do kam vse skupaj gre?  Informacija je postala nafta 21. stoletja, manipulacija resnica, svoboda suženjstvo.
V projektu nastopa: Uma Ismail
 
GAL ŠKRJANEC SKABERNE: Večno vračanje enakega
Za »pred-moderne« družbe velja, da je njihova osnovna sestavina čaščenje, verjetje, zavetje. Zavetje kosti, dreves in groma. Zadnji človek v vesolju se bo verjetno vrnil k njihovemu čaščenju po tem, ko se bodo grmade »modernih« objektov sesedle same vase. Po človeškem Niču se bo iz izroditve vsega umetnega ponovno rodilo Nekaj. Večno vračanje enakega.
Kostumografija: Zala Česnik
 
HOTIMIR KNIFIC: Ciklon B
V podtalju človekove temne zavesti kljuvajo glasovi, kaj vse je storil in tudi česa ni. Vstopili smo v postfaktično družbo in postali intelektualni apatridi. Diktatura niča ima uničujoče posledice. Vsi govorijo o vremenu, nihče pa ničesar ne naredi. A na voljo imamo vsa dejstva in rešitve. Izbire nimamo, saj nimamo Planeta B. Imamo pa Plan B.
V instalaciji so vključeni deli besedil iz knjige Boštjana Videmška, Plan B (Založba UMco). Zahvala: Andreja Potočnik, Tomaž Grom, Boštjan Videmšek.
 
LEON CURK: Letni časi
Kakšno je (še vedno) lahko mesto in pomen človeka v ekosistemu planeta ob predpostavki, da nismo odvečni?  Da smo del širšega ritma planeta Zemlja, ki ima še vedno letne čase, dan in noč, veter in dež, sonce in mesec? Mati Zemlja še vedno daje žito in rojeva potomce, človek na njej pa ima še vedno lahko srce, uresničuje ideje in mirno sobiva. Domišljija je brezmejna.
Zahvala: Diana, Svit, Miha, Borut Cajnko, Danilo Pečar, Tomaž Grom
 
ŠPELA ŠKULJ: Stvari, ki jih ne naredimo
Spomin je čudna stvar. Dogodkov se vedno spominjamo drugače, kot so se v resnici zgodili. Na en dogodek nima nihče istega spomina. Kaj ostane od preteklosti? Zakaj določenih stvari nikoli v življenju ne naredimo? Obstajajo različne verzije preteklosti. Različne zgodovine. Različne realnosti. Različna vesolja. Različni pomeni, posrkani v permanentni Nič.
Dramaturgija besedila: Kaja Balog; glas v offu: Polona Torkar