Zgradba predstave S.K.I.N. je nepredvidljiva in unikatna, saj jo gradi več kot dvajset vnaprej pripravljenih koreografskih sekvenc, katerih zaporedje izvajalci določajo sproti. Tak način komponiranja od sodelujočih zahteva zbranost, saj ne vstopajo zgolj v negotove vzajemne odnose, ampak jih na odru pričakuje tudi izziv glasbenika, pripravljenega tako na prijazno sodelovanje kot na »našpičene« odklone od dogovorjenega.

Ideja predstave izvira iz leta 2003 in tedaj (in še vedno) aktualnih tem imperialističnega ozadja ameriške zasedbe Iraka in Malapartejevega romana Koža, ki govori o zavezniškem osvobajanju Apeninskega polotoka med 2. svetovno vojno.

Plesna predstava S.K.I.N. reflektira imperialistične posege velikih sil. Strukturno in vsebinsko predstava sledi literarnemu delu Koža (La Pelle - 1949), italijanskega avtorja Curzio Malaparteja (1898 – 1957), v kateri se v vlogi okupatorja pojavi osvoboditelj. Avtobiografski prikaz sestavljajo različne sekvence (zgodbe), ki si poljubno sledijo.

Predstava ima zato nepredvidljivo in unikatno strukturo, v kateri plesalci sproti določajo zaporedje in število sicer vnaprej pripravljenih koreografskih sekvenc. Uprizoritev vsakokrat dopolnjuje in stopnjuje tudi gostujoči glasbenik, ki glasbo izvaja v živo na odru.

EnKnapGroup, skupina z mlado in mednarodno zasedbo, se tematike predstave loteva s svežo, mladostno energijo, kritiško ost pa poantira z ironijo in duhovitostjo.

Dinamična struktura S.K.I.N. oblikuje neke vrste »plesni anagram«, ki oscilira med vnaprej določenim gradivom in na kraju dogodka ustvarjeno koreografijo. Lebdi prav na robu polprepustne membrane, ki nas ovija, prekriva in ščiti le plast nad mesom, prek katere sprejemamo zunanji svet, preko katere postane otipljivo naše okolje – koža (angl. skin). Kajti kaj je navsezadnje koža? Je nežna, a odbijajoča. Iz nje mezi, krvavi, razpoka, dobi podplutbe. Je edino, »za kar se lahko še borimo, ko zastave izgubijo svoj pomen«.

Predstava je bila v koreografiji Iztoka Kovača in Julyena Hamiltona prvič izvedena novembra 2003 v Cankarjevem domu.

Koncept: Iztok Kovač

Koreografija in izvedba: EnKnapGroup (Gyula Cserepes, Luke Dunne, Ana Štefanec, Tamás Tuza), Evin Hadžialjević, Katja Legin in Barbara Kanc k.g.

Glasbenik v živo: Damir Avdić / Oblikovanje svetlobe v živo: Jaka Šimenc / Oblikovanje zvoka: Gal Škrjanec Skaberne / Vodja vaj: Tanja Skok / Tehnični direktor: Jaka Šimenc / Zvok: Hotimir Knific

Izvršna producentka: Marjeta Lavrič

Produkcija: EN-KNAP

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – oddelek za kulturo