Solo predstava Kako sem ujel Sokola (1991) koreografa Iztoka Kovača predstavlja enega izmed mejnikov v sodobnoplesni produkciji, nastali v Sloveniji. Kultna predstava, v kateri je Kovač odplesal neverjetno poetično koreografijo, nabito z lepoto, sublimnim, magičnim razmerjem med telesom, gibom, glasbo, svetlobo in prostorom, je postala emblem nekega novega časa in nove produkcije. Solo Kako sem ujel Sokola je v devetdesetih presenetil Evropo in je še danes ena izmed temeljnih predstav novega slovenskega sodobnega plesa, s katero se je ta začel vpisovati v mednarodni kontekst. Po tej predstavi je Kovač ustanovil skupino in zavod EN-KNAP in razvil samosvoj koreografski in plesni jezik.

Kovač je predstavo odplesal pred več kot dvajsetimi leti in ima danes do nje precejšnjo, ne samo časovno distanco. Predstava z naslovom Sokol!, ki je nastala v sodelovanju z Janezom Janšo, zato odpira drugi tip in drugo raven vprašanj, kot jih je original. Ples je edina umetnost, ki jo staranje udari. Noben slikar, pisatelj, režiser, igralec, skladatelj ali vokalist ne zaključi svoje kariere že pred petdesetim, medtem ko je plesno telo na odru nezaželeno in nekonkurečno že dosti prej. Kovač bo predstavo odplesal pri enainpetdesetih, Janša mu pri svojih devetinštiridesetih ne bo le pomagal rekonstruirati izvirne predstave, ampak se bosta skupaj posvetila novemu plesnemu telesu. Skupaj z gosti bosta odgovarjala na vprašanja, kaj plesalca sodobnega plesa lahko vodi, da v plesu vztraja tudi v zreli dobi, kakšen je lahko ta ples, kako se ples spreminja s staranjem ter kateri so izzivi, ki jih plesu postavlja to obdobje.

»Ustvarjalna in življenjska kilometrina Kovača, Janše in vseh prisotnih v projektu Sokol! je fascinantna, osupljiva. Pripeljala ju je do predstave, ki je preprosto ne smete zamuditi.«
(Jedrt Jež Furlan, Dnevnik – Dnevnikov objektiv, 19. 10. 2013)

»Obnovljeni solo Kako sem ujel Sokola je koreografija spominov in spoznanj, je duhovit performans plesa, igre in diskusij o teoriji ter praksi sodobnega plesa ...«
Daliborka Podboj, Portal Parada plesa, 13. 11. 2013)

Koreograf Iztok Kovač, ustanovitelj pomembnega plesnega ansambla EnKnapGroup iz Ljubljane, ter direktor, gledališki teoretik in performer Janez Janša, se zdaj, pri svojih petdesetih, vračata v kultni solo Kako sem ujel Sokola iz leta 1991. Nemogoče je stopiti v isto reko, in tega niti ne poskušata. Originalni solo je zgolj okvir za njune sedanje ideje o umetnosti in staranju, in temelj za njuno iskreno pričevanje o človeških mejah. Izvirna koreografija je čudovit izgovor za praznovanje plesa in za to, da zopet stojita na odru. Za perfekcionista Kovača, ki telo razume kot močen in spreten stroj, to ni lahko. Bori se in se skozi koreografijo sooča s produkcijo iz svoje mladosti, ter tudi z Janšo, ki mu nasprotuje. Janša je tisti, ki Kovača spet nagovori k plesu, k preverjanju omejujočega prepričanja, da staranje za plesalca neizogibno pomeni zaton umetniške kariere.

Toda na odru nista utrujena in razočarana moška. Njune telesne pripravljenosti tudi danes ni mogoče spregledati. Toda še dragocenejše je njuno igrivo soočenje z lastno preteklostjo, oziroma, natančneje, z njunimi preteklimi ideali.
Njuno nepretrgano podajanje replik drug drugemu poteka v prijaznem in kulturnem tonu; vprašanja o preteklosti in prihodnosti zastavljata brezskrbno in očarljivo provokativno, kot dva prijatelja, ki se zbadata. Poigravata se z relativnostjo svojih menj in predstav o tem, zakaj danes potrebujemo plesno umetnost. Pod vprašaj postavljata tako svoje odlike kot pretekle ambicije. Zapeljiva, a večinoma igriva slikovita pripoved je dinamična ne le zaradi njunih nasprotujočih si mnenj, pač pa tudi zaradi različnih umetniških usmeritev in različnih temperamentov.

S plesnim solom, zaradi katerega je slovenska plesna umetnost postala prepoznavna v tujini, se vračata v začetke, ki so oblikovali neodvisno plesno sceno v Sloveniji po padcu socializma in razpadu nekdanje federativne Jugoslavije. Tako je njuna opredelitev samih sebe tedaj in danes večplastna. Sodobni ples, ki kot žanr utira novo smer, osvobojen pritiskov tradicije in starih plesnih tehnik, zdaj opredeljuje sam sebe. Novo nastali narod išče svojo identiteto in svoje mesto znotraj širše celote – Evrope – ter tudi neodvisnost. In mladi umetnik leti k nečemu, v čimer vidi obljubo popolne svobode. Vsaka samoopredelitev ima skupen vidik – željo po neomejevanju in po prostoru, v katerem bi lahko prikazal svoje prednosti, tako kot sokol.

Skoraj četrt stoletja je minilo od premiere Kako sem ujel Sokola. Kje sta ustvarjalca danes in kako je videti današnja umetniška scena? Iztok Kovač je tudi pri petdesetih gibljiv in hiter, Janez Janša pa enako igriv in poln presenečenj, kot je bil nekoč. Oba sta spoznala tako lastne omejitve kot tudi omejitve lokalne umetniške scene. Nekaj teh omejitev sta pričakovala od vsega začetka, in sta jih v začetku 90. že preroško napovedala. Marsikaj, kar sta pozneje odkrila, se je izkazalo kot navdihujoče za bodoče ustvarjanje. In prav s to zavestjo ponovno vstopata v staro obliko, ki jo kroijo potrebe po spontani, morda celo naivni mladostniški umetniški eksploziji. Izkušnja pleše z roko v roki z mladostno energijo.

Sta lepota in agilnost človeškega giba, ki so ju so naši dedje gojili v okviru telovadnih klubov Sokol, nepovratno izginili, medtem ko je družba še vedno obsedena s predstavami o zmogljivem, zdravem in občudovanja vrednem telesu? Sokol! je nikoli končano prizadevanje k popolnosti, vztrajanje v gibanju in trud, da se gibanje nikoli ne bi ustavilo.

Maja Hriešik
Programska brošura Festivala Divadelna Nitra
(26. 9. – 1. 10. 2014), str. 33-34.

"Ustvarjalna in življenjska kilometrina Kovača, Janše in vseh prisotnih v projektu Sokol! je fascinantna, osupljiva. Pripeljala ju je do predstave, ki je preprosto ne smete zamuditi. Čas med originalom in Sokolom! je čas zorenja, raziskovanja, nenehnega dela, discipline. Humor v originalni predstavi se je manifestiral skozi ironijo, kombinacijo glasbe, prizorov, takrat mladostno vzdržljivega in še vedno zahtevnega Kovača. Humor, pronicljivost v Sokolu! je nekaj, česar v plesu mladih plesalcev ne moremo zaslediti. So morda hitrejši, več zmorejo, toda žmohta let, življenja in ustvarjanja nimajo. Ne morejo imeti. Ples je po definiciji podvržen diktatu današnjega časa: veščina, lepota, vse preveč in neutemeljeno opevana mladost. Kljub temu mladim ustvarjalcem čas ni naklonjen. V predstavi povedo, da je ples edina umetnost, ki jo staranje udari. Noben slikar, pisatelj, režiser, igralec, skladatelj ali vokalist ne zaključi svoje kariere že pred petdesetim, medtem ko je plesno telo na odru nezaželeno in nekonkurenčno že veliko prej.

Iztok Kovač, Janez Janša, Mateja Rebolj s celotnim opusom – še vedno dela, in je stara več kot dvainpetdeset – niso edini, ki stampedo trenda postavljajo na glavo, na laž. V starajoči se Sloveniji in ob bok predstavam, ki aktualnost lovijo dobesedno z začasno zamrlim vstajniškim nabojem, dobimo globoko bolj aktualno predstavo, ki govori o tistem, česar v pogromu vsakdana ni. O minevanju, staranju, ki ne prinaša samo upokojenskih problemov (in s polno dobo samozaposlenim v kulturi in umetnosti nekaj čez 300 evrov pokojnine), ki so jih mediji polni, temveč govori o kvaliteti, žlahtnosti, modrosti in humorju. Ga ni razpisa, strategije, ki bi zmogla zajeti to, kar gledamo v Sokolu!. Konec predstave je posnet pogovor med Kovačem in Janšo, kjer klepetata o tem, da ples nikogar ne zanima, da je plesalcev malo, o umetniških pokojninah, o tem, da bi Janša delal sladoled, Kovač pa morda spet učil smučanje... pogovora ne slišimo do konca, gostilniški šunder ga preglasi. Konec je odprt, predstava se bo lahko nadaljevala, spreminjala, dodajala... do takrat pa, lepo prosim, čim več Sokola!"
(Jedrt Jež Furlan: Kilometrina, modrost, žlahtnost; Dnevnik – Dnevnikov objektiv, 19. 10. 2013)


"Zgodilo se je na začetku leta in ob 20-letnici plesne skupine En-Knap, ko je Janez Janša (Emil Hrvatin) začel dregati v Iztoka Kovača, da obnovi svoj prvi, že 22-letni celovečerni solo Kako sem ujel sokola. Dogovor je bil sklenjen pod pogojem, da nastopi v duetu z Iztokom še Janez Janša. Dva generacijska Sokola sta se srečala petnajstega oktobra v Mali dvorani Španskih borcev, in zgodila se je enourna uprizoritev v koreografiji, izvedbi in tehnični izvedbi Iztoka Kovača in Janeza Janše, na glasbo Djivan Gasparyan, v produkciji Zavoda En-Knap in koprodukciji Maska Ljubljana.

Roke se širijo kot velika krila in Iztok jih vrti, zavrti toliko, da pomisliš na propeler, tudi navidezno leti oponašajoč ptiča v letu, vendar ne vzleti.
Iztokov petdesetletni sokol je eleganten v izvajanju dolgih drsnih, seveda plesnih korakov, je bolj upočasnjen, vendar kljubovalno gibčen, je sodoben in atraktiven, medtem ko ga njegov sokolji partner skuša tu in tam posnemati, skupaj pa ustvarita prijetno kompozicijo plesnega bivanja, vendar ne sobivanja, saj ostaneta vsak na svojem bregu odra, in če že menjata bregova, sta spet vsak na svoji polovici. V prvem delu steče retrospektiva plesnih segmentov, ki ogreje partnerstvo, in dve moški duši si kaj kmalu dasta duška v medsebojnem provociranju, ko odpirata teme o plesu in se izprašujeta v toliki meri, da odgovori priletijo tudi iz videoposnetkov, ki poglabljajo tematiko o plesalcu, o staranju in plesalčevi plesni aktivnosti, o možnostih umetniškega, predvsem atraktivno fizičnega izražanja z virtuoznimi strunami lastnega telesa. Tematska razglabljanja popestrita z aktivno komponento, središčem moške zasvojenosti z žogo, tudi aktivirata žonglerske prvine ter igrata in ilustrirata lastne potenciale. Domiselno s pomočjo videomanipulacij vključita v svojo sfero razmišljanj še posnetke izjav in mnenj koreografov ter plesalcev - Jonathana Burrowsa, Julyena Hamiltona, Mateje Rebolj, filozofinje Renate Seleci - in direktno odgovarjata na dobro komponiran video intervju z Nado Vodušek, ki z vprašanji vrti v proces nastajanja obstoječe predstave in v ciklus spominov pred 22 leti.

.... Koreografija spominov in spoznanj Iztoka Kovača in Janeza Janše je zgodba ter uprizoritev, ki se bo vsakič malce drugače spletala in razpletala, ko pa si avtorja puščata in še sproti odpirata nove prostore za še ne obnovljene spomine in spoznanja, saj je ob toliko izkušnjah ena ura odrskega sija gotovo premalo."
Daliborka Podboj: Sokola Janez Janša in Iztok Kovač vsak na svojem bregu, Portal Parada plesa, 13. 11. 2013)


"Ko je Iztok Kovač leta 1991 nastopal po Evropi s solom Kako sem ujel sokola, se je kritičarka Independenta ob njem spraševala, kdo bi si predstavljal, da bi iz države, kot je Slovenija, prišel nov ples.

Solo je za Kovača tedaj pomenil predvsem lastno umetniško emancipacijo. Po tem, ko je v osemdesetih plesal za druge koreografe v tujini, je čutil potrebo, da najde svoj plesni izraz. Verjetno se plesalec ne more bolje osvoboditi kot s tem, da ujame sokola. Sokol je tu lik, ki po eni strani diktira gib (znamenito vrtenje rok, ki ustvarja vtis skoraj nenaravnega mahanja s krili ob Schubertovi Nedokončani simfoniji), po drugi strani pa je sokol metafora za premagovanje omejitev človeškega telesa. A med predstavo se to sprva mimetično poistovetenje s sokolom razvije v trmasto oblikovanje lastnega stila skozi preplet gimnastičnih gibov, žongliranje s čokoladicami in v strastni prepustitvi plesu v maniri odsekanih gibov biomehanike ob glasbi Laibacha. Kovač se je hotel vpisati v zgodovino umetnosti, je njegov solo komentirala kritičarka tedanjega Starta.

Učinek obeh predstav /Sokol! Iztoka Kovača in Janeza Janše ter Molitveni stroj Noordung Dragana Živadinova/ je naposled neko osnovno veselje ob dejstvu, da kaj takega, kot je umetnost, sploh obstaja. Vsaka namreč na samosvoj način in iz povsem drugačnih pozicij ustvari neki nov prostor (idej, čudenja, vznesenosti, umetniškega užitka), ki ga pred to predstavo ni bilo. In zdi se, da je to novo območje še vedno plodna spodbuda za interpretacijo ter premislek – danes morda še bolj kot ob njunem nastanku. "
(Jela krečič: Ob obletnici Maska gleda nazaj in naprej. Delo, 18. 10. 2013)

Koncept in izvedba: Iztok Kovač, Janez Janša

Gost: Tamás Tuza (27 in 28/03/2014) / Gostje na posnetkih: Jonathan Burrows, Julyen Hamilton, Mateja Rebolj, Renata Salecl / Glas: Nada Vodušek

Oblikovanje svetlobe in tehnična izvedba: Luka Curk / Kostumografija: Valter Kobal / Glasba: zvočni posnetki iz predstave Kako sem ujel Sokola / Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom / Asistentka pri gibu: Tanja Skok / V predstavi so uporabljene video izjave: Jonathana Burrowsa, Julyena Hamiltona, Mateje Rebolj in Renate Salecl / Montaža posnetkov: Julyen Hamilton, Amin Weber, Omar Ismail / Kamera: Nina Bučuk, Janez Janša, Carme Renalias, Anna Berger / Grafika: Omar Ismail / Prevodi v slovenščino: Marija Zidar

Izvršna produkcija: Marjeta Lavrič

Produkcija: EN-KNAP / Koprodukcija: Maska Ljubljana

V predstavi je uporabljen posnetek iz predstave »The Immaterial World« Julyena Hamiltona (izvedba v Seattlu, ZDA, 2012).

V predstavi so uporabljeni osebni zapiski Iztoka Kovača iz leta 1991 ter besedila: Simona Karduma »Not bad, Ico«, Slovenske novice, 16. 01 1992, Judith Mackrell »A foreign dream of liberation«, The Independent, 6. 05. 1993, Alda Milohnića »Agent slovenskega sna«, Dnevnik, 23.10 .1992.

V predstavi je uporabljena skladba Venček Narodnih II avtorja Vilija Fajdige iz albuma: Za fuk pa špila gramofon, izdanega pri založbi Nika septembra 2009. Uporabljeno z dovoljenjem.

Zahvaljujemo se: Jonathanu Burrowsu, Julyenu Hamiltonu, Janezu Janši, Hotimirju Knificu, Anji Planišček, Mateji Rebolj, Renati Salecl, Juliji Travančić, Aminu Webru, projektu Motionbank, MG+MSUM in Sever&Sever

S podporo: Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS