Starizem je najbrž eden najbolj nevidnih in tihih – čeprav prežemajočih – sistemov razlikovanja in diskriminacije. Življenje, polno spominov in izkušenj, tako zasebnih kot družbeno-političnih, premen in travm, vpisanih v telo, ki zastari. Starajoče se telo je množica teles, ki se plastijo skozi čas in razkroj, skozi spomine in izkušnje. Utelešeno staranje je nenehno preobražanje – in postajanje. Počasnost in šibkost, krhka teža visoke starosti zahtevajo radikalno drugačno ekonomijo pozornosti, ki odpira prostor za ponovni razmislek in pogajanja o odnosu do usihanja – in navsezadnje do smrti. Vendar je telo, ne glede na starost, tudi časovni portal, portal obratov in prečenj, ki preobraža duhove staranja v duha odpornosti.

Sprejeti staranje (2021) je potopitvena in pretresljiva čezgeneracijska predstava-instalacija v trajanju, umeščena v mejni prostor med filmom, plesom in gledališčem, fiktivno srečanje z duhovi treh starejših plesalk, starih med 90 in 101 let, ki so bile v tridesetih letih prejšnjega stoletja vodilne v modernem plesu na Madžarskem. Umetniški dvojec je na podlagi posnetkov plesalk, ki so jih posneli v zasebnosti njihovih domov, izklesal natančno koreografijo utelešenja ter protagonistkam omogočil, da se na oder vrnejo skozi telo in glas umetnice. Dvojec ponovno izsledi – in prevede v medij – kako je vsaka od žensk preobrazila svoje življenje in plesno prakso, da bi preživela družbeno-politične premene 20. stoletja, ter raziskuje, kako so molk, travme in odpornost vpisani v telo in gib.