Žalostna misel, ki jo lahko plešeš (2024) je misel in vodilni motiv drugega dela poliptiha Rosane Hribar, ki nadaljuje nit dvojnosti in antagonizmov življenja, stkane iz surovosti realnega in vere v ideale. Osrednji lik je moški idealist, večno ujet v njemu zelo dragoceno obliko melanholije. To je moški, ki se predaja občutkom jeze in žalosti, kontemplira o absolutnosti lastne nesreče, prevprašuje eksistenco človeštva, sprejema univerzalne posledice … in pri tem uživa. Uprizarja dovršeno samopodobo, pod katero se skrivata dvom ter nasprotje med silovitostjo in negotovostjo, agresijo in ranljivostjo. Lik moškega idealista uprizarjajo igralec Primož Ekart, pevec Tomislav Jovanović – Tokac (Dan D) in plesalec Luka Ostrež – ter nas preko sladkobnih motivov in žalostnih napevov popeljejo v lepe in manj lepe plati človeškega obstoja.

 

»Hlepim po življenju; in pohlepen sem kot umetnik. Hlepim po tistem, za kar upam, da mi lahko prinese naključje, veliko bolj kot po čemerkoli, kar lahko preračunam. In delno prav zaradi svoje pohlepnosti živim vsak dan posebej, kot temu pravijo – zaradi pohlepnosti po hrani, po pijači, po družbi tistih, ki so mi všeč, po tem, da se kaj vznemirljivega dogaja. Kljub temu pa pogledam na obe strani ceste, preden grem čeznjo. Saj s tem hlepenjem po življenju tega ne igram tako, da bi se hotel igrati tudi s smrtjo, kot to počnejo nekateri. Saj je življenje tako kratko, in dokler se lahko premikam in gledam in čutim, nočem, da bi se nehalo.«  — Francis Bacon

Rosana Hribar je bila štipendistka DanceWEB Europe Scholarship Programme residency za mlade profesionalne plesalce na Dunaju, diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani in magistrirala iz umetnosti giba na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer Umetnost giba. V zadnjih dveh desetletjih je kot plesalka in koreografinja sodelovala s skoraj vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi in gledališkimi režiserji ter sodobno plesnimi in baletnimi skupinami doma in v tujini. Za avtorsko delo je prejela Trdinovo nagrado mestne občine Novo mesto 2008 za pomembnejše trajne uspehe na področju sodobne plesne umetnosti, najvišjo nagrado za izjemne umetniške dosežke mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado 2011 ter najvišjo državno nagrado, Nagrado Prešernovega sklada 2015. V zadnjih letih še posebej izstopajo serije trans-žanrskega pas de deuxa, ki so gostovale širom sveta. Zanje je večkrat prejela nagrade na priznanih mednarodnih plesnih tekmovanjih v Hanovru, Ludwigshafnu in Beogradu in domači platformi Gibanica. Serije duetov so tudi trikratni prejemnik nagrade Povodni mož za najboljšo predstavo leta in plesni film 10 let, ki je med drugim tudi dobitnik nagrade Vesna za najboljši kratki film na festivalu slovenskega filma. Od leta 2016 deluje na AMEU - Akademiji za ples v Ljubljani kot docentka in vodja katedre za sodobni ples ter koordinatorka magistrskega programa.